Ali imate zaupanje v Boga? Recimo, da ga imate. Če ga imate, ste velik srečnež. To pomeni, da imate vero. Velika večina ljudi tega nima.
Vendar pa obstaja tudi popolno nasprotje te nevere, ki pa je prav tako lahko škodljivo kot nevera sama. To je predrzno zaupanje v Boga. Denimo, da po nepotrebnem tvegaš lastno življenje tako, da skočiš v prostor, kjer prebivajo levi, ne da bi to dejanje imelo kakšen poseben smisel – razen tega, čemur se v vsakdanjem jeziku reče »izzivanje usode«. Ker pač vsi nismo prerok Danijel, pa še on je bil vržen tja zaradi volje nekoga drugega.
Bolj nazoren primer pa je tisti, ko je nekdo ujet zaradi poplav in ima le malo časa, da se reši. Pa vendar utone. Zakaj? K Bogu je molil za pomoč, nato so do njega prišli s čolnom, vendar je zavrnil. Prišli so celo s helikopterjem, pa je tudi to odklonil. In vsakič je rekel: »Saj me bo Bog rešil.« Kakšno rešitev je imel v mislih, je skrivnost, ki jo je odnesel v grob.
Obstaja še nek drug, bolj nazoren (in že kakšno stoletje star) vic, o nekem zelo škrtem Gorenjcu (OK, lahko bi bil tudi Savinjčan ali pa kar Škot), ki se je šel kopat v Bohinjsko jezero, pa ga je strašno zagrabil krč. Grozilo mu je, da bo utonil. In se je zaobljubil: »Božja Mati, če me rešiš, ti dam za pet maš tebi v čast.« Nato se ozre navzgor in zagleda vejo, ki se je sklanjala nad njim. In jo zagrabi in si reče: »Ah… nič ti ne dam.« Takrat pa se veja utrga… In kaj reče Gorenjec? »Ti pa tudi nobenega heca ne poznaš.«
Takšne zgodbice iz ljudskega izročila bi bile lahko nazoren prikaz, pravzaprav karikatura naše vernosti. Vendar govorimo o nečem drugem – namreč o tem, da Bog človeka v stiski rešuje na zelo konkreten način. In še več: človeka ne rešuje posamič, temveč po skupnosti, kot je to opredelil že drugi vatikanski koncil (da, tisti koncil, za katerega nekateri želijo, da ga nikoli ne bi bilo, pa je vendar bil in je veljaven, kljub nekaterim neprijetnim stranskim učinkom). Zagotovo se lahko veselimo mnogih čudežnih ozdravljenj, ki so se zgodila po molitvi, a hkrati Bog deluje tudi po zdravnikih. Bog nikoli ni odpravil medicine, čeprav se zavedamo njenih meja in šibkosti. Tudi za zdravnike in medicinsko osebje moramo biti hvaležni in prav tako tudi moliti zanje. So del Božjega načrta in vključeni v milosti, ki nam jih Bog daje. Milost pa predpostavlja naravo. Če smo bolni (ali poškodovani), zdravnik ne bo sam od sebe prišel do nas. Treba ga je obiskati ali pa vsaj poklicati.
Verjetno ste že uganili, da bomo debato tudi tokrat usmerili v problematiko cepljenja. Predvsem zato, ker nas – da, predvsem katoličane – hudič na tem področju močno skuša in »seje kot pšenico«. Prav neverjetno je, kako so družbena omrežja na internetu v zadnjih mesecih postala prava bojna polja v debatah glede cepljenja. V njih pa se katoličani spopadajo (no, spopadamo) med – seboj. Dobro, če bi šlo za neko umirjeno in argumentirano debato, bi bilo to nekaj normalnega. A način komunikacije je močno presegel mejo razumnega in dostojnega. Kako se mora satan krohotati, ko opazuje to medsebojno obračunavanje, v katerem otroci luči drug drugega pošiljajo v pekel.
Vendar pa je Božja beseda glede prepiranja zelo jasna. Takole Izaija opozarja glede pristnega posta:
»Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate, da se bijete z zlobno pestjo. Ne postite se, kakor je treba na dan, ko naj bi se slišal vaš glas na višavi.« (Iz 58,4)
Tudi sveti Pavel je glede tega zelo jasen. Tu ne vsiljuje neke vsiljene enakosti in enega mnenja, vendar pa naj bi po njegovo med kristjani vladala splošna edinost:
»Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju. Hloini domači so mi namreč sporočili o vas, bratje moji, da se prepirate. V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: ’Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.’ Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime?« (1Kor 1, 10-13)
Očitno pa je apostol narodov predvidel, da bo znotraj Cerkve prihajalo tudi do zelo hudih spopadov:
»Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate.« (Gal 5, 15)
Podobno meni tudi apostol Jakob mlajši, ki celo opozarja, da zaradi medsebojnih prepirov sami sebi krademo Božji blagoslov:
»Od kod med vami boji in od kod prepiri? Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa? Želite, a nimate. Ubijate in zavidate, in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite.« (Jak 4, 1-2)
V sodobnih prepirih med kristjani sploh ne gre za zgolj za cepljenje kot tako. Nikomur ne smemo vsiljevati niti cepljenja, niti teze, da se bo s cepljenjem pogubil. Vendar je Bog tudi preko cepljenja (in bodočega zdravila proti covid19) ponudil rešilno palico človeštvu. Da, zadeva ima tudi stranske učinke, vendar nam je lahko v tolažbo Božja beseda, poleg Psalma 91 tudi Jezusova obljuba (»Če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo« Mr 16,18). En del milosti prihaja po naravi, drugi po nadnaravnem (Božja zaščita, na katero se sklicujemo).
Ob vseh debatah glede cepljenja pa je potrebno razločevanje, ki se ravna tudi po pokorščini oz. besedi predstojnikov v Cerkvi, čeprav vemo, da so tudi oni zmotljivi. So tudi takšni, ki mislijo drugače, denimo kardinal Raymond Leo Burke, ki nikoli ni skrival odpora do cepljenja, žal pa je sedaj odvisen od medicinske pomoči. Povabljeni smo, da ga podpremo v molitvi, tudi če se z njim ne strinjamo.
Problem pa nastane, ko postane stališče predstojnikov izgovor za naše spodbujanje needinosti. Ko smo danes dopoldne na naši spletni strani objavili sporočilo papeža Frančiška o cepljenju, smo dobili celo nekaj protestnih sporočil katoličanov, češ ali smo na strani satana in komu v resnici služimo. Češ, mi smo proti in mi smo pravi kristjani, vi pa niste, ker ste na strani hudiča. In naš odgovor? Noben spletni medij ni nezmotljiv, tudi mi smo samo ljudje, vendar pa velja, da kjer je škof, tam je Cerkev, če povzamemo misel sv. Ignacija Antiohijskega. Če ostanemo v edinosti, ne pomeni, da “požegnamo” čisto vsako papeževo privatno stališče, a pomembno je ostati povezan v občestvo, brez rinjenja v sektaštvo, kot se to dogaja sedaj.
In vedno znova smo povabljeni k molitvi tudi za predstojnike v zavesti, da smo tudi sami zmotljivi. In da naj odpuščamo, ker smo tudi sami potrebni odpuščanja. Odpuščanje in edinost pa prinašata mir v srce.
G. B.
The post Bog nam hoče ponuditi konkretno pomoč, mi se pa brezumno prepiramo! appeared first on Blagovest.
