Dolenjski župnik odkrito o sodobnih zablodah glede verske vzgoje in zakaj bo namesto klasičnega verouka začel z družinsko katehezo


O Jamesu Mallonu in njegovi knjigi “Božja prenova”, ki je lani izšla v slovenskem prevodu, smo že nekaj besed zapisali. V njej se avtor loteva perečih tem v katoliški Cerkvi, predvsem glede oznanjevanja in evangelizacije, saj so se mnogi tradicionalni modeli izčrpali in ne dajejo več sadov. 


Čeprav se zdi, da je ta knjiga kljub temu, da je bilo o njej veliko zapisano tudi v slovenskih katoliških medijih, še vedno nekakšen tabu, pa vse kaže na to, da jo bomo vedno bolj zavzeto brali. V teh dneh je namreč po družbenih omrežjih zaokrožilo precej močno sporočilo iz župnije Ambrus na Dolenjskem. Tamkajšnji župnik Uroš Švarc, sicer tudi soupravitelj župnije Šmihel pri Žužemberku, je namreč objavil sporočilo, v katerem nagovarja predvsem starše veroučencev, vendar je sporočilo pomembno praktično za vse kristjane. Objavljamo ga v celoti:


VEČINA STARŠEV DANAŠNJE PRIDIGE NI SLIŠALA. V IZOGIB “GOVORICAM” IN V OPRAVIČILA, DA NISMO VEDELI, SI JO LAHKO PREBERETE SPODAJ. (“…Ne želim in ne pričakujem od vas nič drugega, kakor vašega sodelovanja in pomoči. Sam ne zmorem več. In mislim, da mi nihče ne more zameriti tega, da vas prosim pomoči.”)


Dragi bratje in sestre, dragi starši.


Duhovniki vedno bolj ugotavljamo, kaj je tisti vzrok, ki tolike otroke in družine po prejetju sv. birme oz., če so doma bolj zavzeti, po koncu 9. razreda OŠ, oddalji od vere in Kristusove Cerkve? Velikokrat je bil odgovor na to pereče vprašanje, da je vera postala kot del predmetnika osnovne šole. Ko pač šolo zaključiš, zaključiš tudi z obiskovanjem te ustanove – v našem primeru se ta ustanova imenuje Cerkev. Še večji prepad se dogaja, ko celo starši spodbujajo in govorijo svojim otrokom: “Malo še zdrži, še to opravi, pa je zaključeno…” , še hujše je to, ko duhovnika pred otroci prikazujejo kot nekega zahtevneža, če želi v času 45. minut vsaj nekaj krščanskega nauka v miru in zbranosti razložiti in z otroci kaj ponoviti. Po drugi strani pa se od duhovnika pričakuje, da bo otroke navdušil za življenje po veri. Stari rek pravi: “lex orandi, lex credendi.” To pomeni – Kar moliš, to veruješ. Kaj želim reči. Kdor doma ne moli, kdor doma o veri in Cerkvi lepo ne govori, kdor o duhovnikih pred otroci nima nič lepega povedati, kdor ne zna razložiti osnovnih verskih resnic obhajanih v cerkvenih praznikih, kdor ne pozna Božjih zapovedi, tisti izjemno težko zahteva od domačega župnika, da otroke “potegne” v Cerkev. To bo potrebno narediti nekje drugje. Kaj naj torej rečem drugega kot to, da boljše kateheze kot je REDNA skupna družinska molitev, oblikovanje vere v domačem krogu in skrb za zakramentalno življenje – NI.


Ne razumem, kako lahko kdo trdi, da je duhovnik odgovoren za versko vzgojo otroka? To je naloga krščanskih staršev! Duhovnik je pri tem le pomoč in opora, smerokaz ali oporna palica-če želite. Da si tega nisem izmislil, govori dejstvo prejema prvega in najpotrebnejšega zakramenta – Sv. Krsta. Pri krstnem obredu duhovnik starše, preden kar koli drugega opravi vpraša, pred Bogom in Cerkvijo: ” Dragi starši. Vi želite, da vi Vaš otrok prejel sv. krst. Ali ste zavedate DOLŽNOSTI KI JO SPREJEMATE, DA GA BOSTE VZGAJALI V VERI, DA BO SPOLNJEVAL BOŽJE ZAPOVEDI, DA BO LJUBIL BOGA IN SVOJEGA BLIŽNJEGA, KAKOR NAS JE TO UČIL JEZUS KRISTUS?” Naloga duhovnika, ki je nastavljen na posamezno župnijo je torej drugačna, kot pa vzgoja krščanskih staršev. Duhovnikova osnovna naloga je za župljane moliti, za njih opravljati sveto bogoslužje in oznanjati Božji nauk – to pa posega v področje razlage Božje Besede in nauka Katoliške vere v homiliji oz. pridigi, ki je prvenstveno nauk za odrasle kristjane. Oni bi naj iz tega živeli in k temu vzgajali svoje otroke.


Nikakor nisem jezen, ampak ob vsej situaciji, ki se vedno bolj kaže, sem zelo žalosten.


Na misel mi prihaja vzdihljaj preroka Izaija – »Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sem potratil svojo moč.« Toda pri Gospodu je moja pravica in pri mojem Bogu moje plačilo.


Tolikokrat sem letos naprošal vas starše – če otrok zboli, če ima kakršnekoli druge obveznosti, napišite SMS ali mail ali pokličite. Dogajalo se je, da sem prišel učiti verouk, pa ne duha ne sluha, kje so otroci, kaj se dogaja. Ne vem, če bi bili vi tako razumljivi do mene, da ko bi se z vami zmenil ali za mašo, pogreb, karkoli, pa me preprosto ne bi bilo. Od otrok ne morem zahtevati še tolikšne mere odgovornosti. Od vas staršev pa upravičeno, saj ste odrasli ljudje z razumom. Tudi v ponedeljek, sta manjkala dva, pa nič nisem vedel zakaj. Nekaj drugega bi bilo, če bi bival pri vas v župnišču, tako pa moram narediti slabih 20 km v obe smeri. Taka dejanja se res do obisti nesramna. Tudi v času korone, sem staršem pisal, kaj naj otroci naredijo, iskal gradiva, pa nekateri niso nič vedeli, da je potrebno kaj narediti. Vsak teden sem se pri oznanilih ob nedeljah ponavljal kot stara plošča – naredite nalogo, osvojite znanje itn. – pa nič.


Naslednja pereča zadeva je, da sem otroke spodbujal naj se učijo, ponavljal snov, sami pa so imeli svojo zabavo. Zgledalo je tako, kot da sami vso snov poznajo in da govorim vsem jasne stvari.


Ko pa sem v ponedeljek preverjal znanje pa je to porazno, odgovori brezsmiselni, kot da so prvič pri uri verouka.


Vprašanja so bila samo glavna, z že danim odgovorom v knjigi. Večkrat sem jih opozoril naj to prepišejo v zvezek, naj se naučijo, pa jih večina tega ni storila.


Če pogledam še na naslednjo žalostno zadevo je obisk šmarnic. Vsako nedeljo vabim, verouk je uro pred mašo – vedno so bili povabljeni naj gredo še k šmarnicam, pa jih je večina odšla domov. Hodi jih toliko, da jih lahko preštejem na prste ene roke.


Jezus je sam naročil apostolom, kdor vas posluša mene posluša. Kjer vas ne poslušajo pa se obrnite proč in otresite še prah iz nog, njim v pričevanje.


Pomislite kako nora bi bila učiteljica v šoli, ki bi se vsako šolsko leto ukvarjala z osnovnimi matematičnimi računi (4+2=ali 5, ali 6 morda 7) ali pa bi jih vsako leto na novo učila velike tiskane črke. Dovolj zgovorno je že žalostno dejstvo, da se otroci po 6ih ali 7ih letih verouka niti ne znajo prav pokrižati.


JA – in tudi razumevanje, potrpljenje, požiranje ignorance ima enkrat svojo mejo in mero. Ta je sedaj dopolnjena. Verouk sem v ponedeljek zaključil. Zaključili so ga tudi otroci sicer z negativno oceno, ki pomeni, da ne dosegajo znanja določenega za predpisano starost ali pa so neocenjeni.


Izkušnje življenja in župnikovanja so me kalile in naučile, da imam vso pravico reči – NE ZMOREM VEČ. NE VIDIM VEČ SMISLA zapravljati svojega zdravja in živcev za nekoga, ki mu to ni mar, ki ne ceni duhovnikovega truda in dela.


V naslednjem šolskem letu ne bom učil več verouka po klasičnem modelu poučevanja. Sem duhovnik in ne varuška za 1 uro na teden.


V naslednjem šolskem letu bom prešel na katehezo družin. Vse je zaman, če od doma ni podpore. Da me boste lažje razumeli vam bom povedal primer iz ene od slovenskih župnij. Župnik je poučeval ves verouk. Tri leta se je trudil, da bi otrokom približal Boga, krščanski način življenja, ki se kaže v molitvi itn. Pripravljal jih je na dan, ki večini ostane v lepem spominu, saj je pričakovanje otrok veliko. Na koncu jim je dejal, da ko bodo prejeli prvikrat sveto obhajilo, naj po obhajilu zaprejo oči in zmolijo molitev za svoje starše, ki so jim dali življenje in tudi za župnika samega, ki jim je podelil sveto obhajilo. Potem pa naj doma, ko bodo sedli k slavnostnemu kosilu, sami vzamejo pobudo in naj zmolijo pred kosilom za blagoslov in zahvalo, da smejo skupaj praznovati ta lepi dan v njihovem življenju. In zgodilo se je na enem od kosil, ko je bila juha že v krožniku, je prvoobhajanka rekla, sedaj bom pa zmolila pred kosilom. Njena mati jo je pogledala in ostro dejala: »Ne danes tega v gostilni ne bomo počeli.« In z enim stavkom je ta mati podrla vsa tri leta napora in prizadevanj njihovega župnika.


Torej v naslednjem šolskem letu, bo vpis k verouku, kjer bodo otroci dobili katekizme. Nato bo srečanje otrok in staršev v župnišču v Ambrusu 1x na mesec ali dva. Tam vam bom razložil snov, nato pa jo boste sami predelali s svojimi otroki in jih naučili. Čez en mesec ali dva se bomo ponovno sestali, kjer bom pregledal narejeno delo in preveril osvojeno znanje ter razložil snov naprej. Tukaj vidim še edini način. Zavedam se, da boste nekateri odpadli, ampak nič ne de. Tudi po birmi je tako. Bolje prej, kot pa s figo v roki izrekati pred Bogom nekaj, kar naslednji dan ne bo več držalo. Takega početja po lastni vesti ne morem več dopuščati.


S to pridigo ne želim med vas sejati jeze ali zamere. Je pa potrebno, da si na vsake toliko časa nalijemo čistega vina. Tudi diagnoza, ki jo postavi zdravnik, je boleča na začetku. In če stvar še ni dokončno nepopravljiva, se s sodelovanjem lahko marsikaj premakne na bolje. IN NE ŽELIM IN NE PRIČAKUJEM OD VAS NIČ DRUGEGA, KAKOR VAŠEGA SODELOVANJA IN POMOČI. SAM NE ZMOREM VEČ. IN MISLIM, DA MI NIHČE NE MORE ZAMERITI TEGA, DA VAS PROSIM POMOČI.


In še komentar uredništva: 


Lahko samo sočustvujemo z župnikom, ki boleče spoznava, tako kot sv. Frančišek, da “Ljubezen ni ljubljena”. Župnija, v kateri deluje, je sicer podeželska in zelo tradicionalno usmerjena, zaznamovana tudi z mnogimi ranami bratomorne vojne ter povojnih pobojev. Pred poldrugim desetletjem pa tudi zaradi “afere Strojan”, zaradi katere se je Ambrus znašel na naslovnicah slovenskih medijev. Sedanji župnik je župnijo prevzel, kot je razvidno iz reportaže v Družini, leta 2005 in je te burne dogodke tudi doživel. Kot je še dejal v reportaži, ki jo je napisal Ivo Žajdela, župnija z nekaj manj kot 800 prebivalci ugaša, saj se ljudje izseljujejo. Tudi število veroučencev pada. V petnajstih letih so iz okoli sto veroučencev prešli na 60. Verjamemo, da je v tej župniji veliko lepega in da se tudi župnik zelo trudi. Tudi sam je dejal škofu Andreju Glavanu: “Njive brez plevela ni, vendar noben kmet ne bi sadil, če bi gledal samo na to, kako plevel uspeva.” 


Dejstvo pa je, da je močna sekularizacija pljusknila tudi na podeželje. Zaradi vse večjega vpliva spleta in z njimi povezanih medijev se tudi razlika med urbanim in podeželskim prebivalstvom manjšajo. Prav tako se meša tudi prebivalstvo: številni mladi se iz podeželskih okolij selijo v urbana središča, medtem pa zemljišča na podeželju kupujejo finančno dobro podkovani ljudje, ki z vero v veliki večini niso povezani. Že v marsikateri družini, kjer so bile prejšnje generacije močne v krščanski tradiciji, se je sedaj že uveljavil nov življenjski stil, ki na prvo mesto postavlja zdravo življenje in zabavo. To ne pomeni, da mu za duhovnost ni mar, vendar pa njene vire išče izven krščanstva (joga, reiki…). Takšna so znamenja časa, ki tudi Cerkev kličejo k spremembam. Ne samo tistim drobnim spremembam, ampak k preobratu miselnosti (gr. metánoia) in s tem tudi tistim korenitim spremembam, s katerimi bo sodobna Cerkev postala misijonarska v svojem okolju, ne da bi bil pri tem okrnjen nauk in bi zašla v nekakšen modernizem.


Težava pa je v tem, da smo zelo navezani na stare strukture in na stare prijeme. Marsikdo se bo spomnil, kako smo že ob slovenski sinodi (plenarnem zboru) razpravljali o velikih spremembah, sekularizaciji in obratu Cerkve v misijonsko dejavnost doma. Veliko besed, a zelo malo dejanj. Ko se je začelo o tem razpravljati v lokalnih okoljih (župnijskih pastoralnih svetih), so marsikje “modro” ugotovili, da stanje pri nas spet ni tako hudo in da lahko nadaljujemo kar po starem. Izkazalo pa se je, da smo vlivali novo vino v stare mehove. In ni minilo nekaj let in smo dobili pred seboj pastoralni načrt. Pa tudi ta ni prinesel velikih sprememb. Sedaj imamo pred seboj sinodo, s kateri je sam papež Frančišek poklical k sodelovanju vse katoličane. Bomo izkoristili to priložnost?


Iz opisa g. župnika je mogoče zaslediti, da ima opravka z neevangeliziranimi starši, ki so bili sami sicer versko vzgajani, vendar niti sama verska vzgoja doma ne prinese sadov. Otrokom ne moremo dati tega, česar sami nimamo. Marsikdo se bo spomnil besed iz intervjuja sedaj že pokojnega nadškofa Alojzija Urana za Demokracijo pred nekaj leti, da tradicija ni dovolj močna, da bi lahko tudi mladi rodovi ponotranjili krščansko oznanilo. Dejstvo je, da se mnogi ljudje, pri katerih je krščanstvo le še zunanja lupina, znajdejo v stiskah, ki jih nato rešujejo pri drugih “bogovih” in ne pri Jezusu, ker jih nihče ni naučil prav moliti. In najboljši učitelj molitve so pričevanja: konkretne resnične zgodbe posameznikov, ki so se predali Bogu in doživeli male čudeže. In morda je to tista pot, h kateri se bo usmerila posinodalna Cerkev.


In še to: za marsikoga se bo morda slišala trditev, da se je sedanji model verouka izčrpal, pohujšljiva in predrzna. A takšen odnos ne bo v ničemer popravil razmer. V celjski škofiji in mariborski nadškofiji se nekatere župnije že oprijemajo družinske kateheze kot novega načina oznanjevanja. Seveda je to šele začetek. Verjamemo, da ima Sveti Duh veliko moč, ki pa je ne smemo omejevati z našimi človeškimi predsodki. Na tem mestu uredništvo portala Blagovest.si izraža solidarnost z župnikom in kliče blagoslov na vse veroučence in njihove starše.


uredništvo Blagovest.si


The post Dolenjski župnik odkrito o sodobnih zablodah glede verske vzgoje in zakaj bo namesto klasičnega verouka začel z družinsko katehezo appeared first on Blagovest.