Sv. Frančišek Asiški, njegov god bomo praznovali v kratkem, je zagotovo edinstven svetnik. Ni sicer edini, ki je nosil “Jezusova znamenja na svojem telesu” (Gal 6, 17), vendar je v zgodovini Cerkve tisti, katerega vtisnjenje Kristusovih ran je prišlo tudi v bogoslužje. Ta spominski dan obhajamo prav danes, ko je sicer god sv. Roberta Bellarmina, škofa in cerkvenega učitelja.
Ta spominski dan je, podobno kot Porciunkula (osrednji Marijin praznik Frančiškove družine), seveda obeležen le v redovni družini sv. Frančiška. In kaj se je tega dne zgodilo? Septembra 1224 se je Frančišek umaknil na goro La Verna v osrednji Italiji, tam je imel kamnito kapelico, kjer je v samoti molil in premišljeval. Na praznik povišanja Svetega Križa je premišljeval o Jezusovem trpljenju in imel videnje samega Jezusa, kar je Frančiška še bolj utrdilo v ljubezni do njega.
Ko je podoba izginila, so se na Frančiškovih rokah in nogah pojavile rane, katerih medicina ni znala pojasniti. Iz njih je tekla kri. To je bilo dve leti pred Frančiškovo smrtjo. Sv. Bonaventura je v Mali legendi (povzema jo Hozana.si) ta dogodek opisal takole:
Zvesti Kristusov služabnik Frančišek je dve leti pred svojo blaženo smrtjo šel na visoko samotno goro, ki se imenuje La Verna, kjer je začel štiridesetdnevni post v čast nadangelu Mihaelu. Bolj kot navadno so ga napolnile radosti nebeškega zrenja, v njem je močneje gorel plamen nebeških želja in je čutil večjo polnost vlitih darov božje milosti.
Ko se je torej dvigal k Bogu in se potapljal vanj v serafinski ljubezni, je neko jutro okoli praznika povišanja sv. Križa molil na pobočju gore. Videl je, kako se mu iz nebeških višav bliža nekdo, podoben serafu, ki je imel šest blestečih in ognjenih peruti. Ko se je v silno hitrem poletu približal božjemu možu, je ta opazil, da nima samo kril, ampak da je tudi križan. Ko je Frančišek to videl, je silno ostrmel. Njegovo srce je napolnila radost in veselje. Občutil je neizmerno veselje v blagem Kristusovem pogledu, ki se mu je prikazal tako zaupno. Ko pa ga je gledal kruto na križ pribitega, je sočutna bolečina prebadala njegovo dušo.
Ko je videnje izginilo in je minil skrivnosten in zaupen pogovor, je njegovo srce plamtelo v serafinski ljubezni. Njegovo telo pa je bilo na zunaj zaznamovano z znaki, po katerih mu je bilo telo podobno Križanemu. Bilo je, kakor da bi kdo z ognjem vžgal sveta znamenja. Takoj so se namreč pojavila na rokah in nogah znamenja žebljev: njihove glavice so se pokazale na dlaneh in na zgornji strani nog, njihove konice pa na drugi strani. Njegova desna stran je bila prebodena kakor s sulico in pokazala se je nezaceljena rdeča rana, iz katere je pogosto tekla sveta kri.
Frančišek je bil kot nov človek, po novem in občudovanja vrednem čudežu zaznamovan s posebno predpravico, ki je Bog ni podelil v preteklih stoletjih. Vrnil se je z gore okrašen s svetimi ranami, na sebi je nosil podobo Križanega, ne na kamnitih ali lesenih ploščah, ki bi jih izdelal umetnik, ampak na svojem telesu, kamor jih je vtisnil prst živega Boga.
C. R.
The post Edini svetnik, katerega vtisnjenje ran se obeležuje tudi v bogoslužju appeared first on Blagovest.
