Nedavna smrt in pogreb upokojenega papeža Benedikta XVI. sta prebudila marsikatera ugibanja o prihodnosti vesoljne Cerkve. O tem smo se pogovarjali s cerkvenim zgodovinarjem dr. Metodom Benedikom, dolgoletnim profesorjem na teološki fakulteti, kapucinom in avtorjem monografije o papežih.
Metod Benedik je slovenski teolog, zgodovinar, duhovnik in redovnik. Rojen je bil leta 1943 v Stražišču pri Kranju, pri 17 letih je vstopil v kapucinski red. Leta je bil 1968 posvečen v duhovnika, leto kasneje pa je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani ter nadaljeval s študijem cerkvene zgodovine na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Leta 1973 je tam doktoriral s tezo o kapucinih na Slovenskem v obdobju med 1600 in 1750. Istega leta se je vrnil v Ljubljano in začel honorarno predavati na ljubljanski teološki fakulteti, tri leta kasneje je bil izvoljen za docenta na katedri za zgodovino Cerkve na isti fakulteti, kjer je tudi postal predstojnik Inštituta za zgodovino Cerkve (med letoma 1988 in 2008) ter urednik publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae. Leta 1985 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja, leta 1990 pa v rednega. Med letoma 1990 in 1994 je bil tudi dekan teološke fakultete, ki je v tem času znova postala članica Univerze v Ljubljani. Njegovo osrednje študijsko področje je Cerkev v obdobju katoliške prenove po protestantski reformi in zgodovina kapucinskega reda na Slovenskem. Kot profesor gost, kot sodelavec na simpozijih in kongresih je predaval v Celovcu, Regensburgu, Ittingenu (Švica), Rimu, Zaragozi, Zagrebu, v Benetkah, na Malti, v Gazzadi pri Milanu, v Torinu in v Parizu na Sorboni. Številne študije in prispevke – od leta 1976 do 2011 cobiss beleži več kot 200 člankov – je objavil v Bogoslovnem vestniku, v Acta Ecclesiastica Sloveniae, v zbornikih Slovenske matice, Univerze v Ljubljani, Univerze v Pamploni, mednarodne mariološke akademije v Rimu. Dobri dve desetletji je bil soorganizator Rimskih simpozijev, ki so izšli v vsakoletnih zbornikih (26 zbornikov). Do leta 2008 je bil gvardijan Kapucinskega samostana v Škofji Loki, kjer je preživel kar 23 let, sedaj pa živi in dela v Kapucinskem samostanu v Celju.
Danes, ko se pogovarjava (četrtek, 12. januarja), je dan po godovnem dnevu sv. Pavlina Oglejskega, dušnega pastirja naših prednikov. V čem je zaznamoval slovensko ozemlje?
Benedik: Patriarh Pavlin velja za močno osebnost in odličnega oznanjevalca evangelija pa tudi pisatelja in pobudnika misijonskega dela na večjem delu današnje Slovenije, kjer so v glavnem misijonarili benediktinci. To pomeni, da so pod Pavlinom nastale prve misijonske postojanke in kasneje cerkvena središča. Tudi prve nove župnije. Župnija sv. Petra v Ljubljani je tako ena prvih župnij in je zelo verjetno stara že okoli 1200 let. Tako imamo na tem območju kar nekaj župnij, ki izhajajo že iz tistega časa. Že približno pol stoletja pred sv. Pavlinom Oglejskim pa je na Koroškem misijonaril sv. Modest. Vsi ti možje so postavljali temelje krščanstvu na Slovenskem.
V njihovem delu gre pravzaprav za sintezo med s krščanstvom prežeto grško-rimsko kulturo in elementi tradicije posameznih ljudstev. In s tem se ustvarja izhodiščni evropski etos. S tem je nastala prava Evropa. Če rečemo, da danes živimo v Evropski uniji, ki pokriva večji del evropske celine in nekatere države se želijo pridružiti, lahko rečemo, da gre za dediščino tistega etosa, ki so ga ustvarili benediktinski menihi v prvem tisočletju. Danes se mnogi ne morejo sprijazniti z dejstvom, da korenine evropske civilizacije temeljijo na krščanstvu; ob tem si upam reči, da je to zgrešeno, da to govorijo tisti, ki evropske zgodovine nič ne poznajo. Če govorimo o naših slovenskih prednikih, lahko rečemo, da so s sprejemanjem krščanstva sprejeli vrednote, ki so obstajale takrat in obstajajo tudi danes.
Znano je, da je prva cerkvena uprava naših prednikov dejansko izhajala iz Salzburga in Ogleja. Papeži tistega časa torej niso imeli ravno neposrednega vpliva na nas oz. naše prednike?
Benedik: V tistem času se je že na novo oblikovala organizacija Cerkve, s tem mislim na škofije. Na tedanjem slovenskem ozemlju sta bili to središči v Salzburgu in Ogleju. S tem se je postavilo vprašanje jurisdikcij škofij. Leta 803 je Karel Veliki obe škofiji razmejil na reki Dravi. Pravzaprav ni šlo toliko za sklenjena ozemlja škofij, ampak za misijonsko območje. Na ozemljih severno od Drave so tja misijonarje pošiljali škofje iz Salzburga, južno od Drave pa je bilo to pod pristojnostjo oglejskega patriarha.
Gorazd in Hotimir iz karantanske, staro-slovenske knežje družine torej, sta bila po izročilu krščena na Kimskem jezeru na Bavarskem in dokaj blizu Salzburga. Zanimivo, v neposredni bližini, v Traunsteinu, je živel pred kratkim umrli papež Benedikt XVI.
Benedik: Izhodiščno gre tu za povezavo med našimi predniki iz Karantanije in Bavarci na severu. Gre za dogodek, ki ga skozi sodobne vidike različno interpretirajo. Naši slovenski predniki Karantanci so bili ogroženi, knezi pa so dovolj jasno videli, da se ne bodo mogli ubraniti pred Avari. Zato so se povezali z zahodnim svetom in s tem rešili slovenstvo, saj bi sicer izginilo. S tem so se povezali z vrednotami, ki so jih po Evropi že širili benediktinski menihi. To je sicer izpričano v znanem spisu o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev. Te povezave so tudi v slovensko ljudstvo prinašale nov družbeni red, nove oblike gospodarstva.
Videti je, da je bil papež Benedikt XVI. v marsičem povezan s slovensko zgodovino. Navsezadnje je vstopil v brižinsko semenišče, Freising, po tem kraju se imenujejo Brižinski spomeniki, prvi pisni dokument v slovenskem jeziku. Morda kaj več besed o njem? Kdaj je nastala škofija v Freisingu in kako so tamkajšnji škofje vplivali na slovensko ozemlje?
Benedik: Freisinška oziroma brižinska škofija, kot ji Slovenci rečemo, danes nadškofija München-Freising, kjer je bil pet let nadškof tudi kasnejši papež Benedikt, je nastala leta 739, ko je bilo na višku misijonsko delo benediktincev in tamkajšnjega dušnega pastirja sv. Korbinjana. Ta škofija je bila sufragan salzburške nadškofije, torej na neki način derivat salzburškega misijonskega območja. Tu je treba omeniti freisinškega škofa Abrahama, ki je bil eden zgodnejših škofov v Freisingu in je dobil v fevd loško gospostvo, to je območje Škofje Loke, Selške in Poljanske doline in nato še ozemlje šmartinske pražupnije pri Kranju. Takrat nastanejo tudi neposredne povezave med Bavarsko in našimi kraji. Takrat so tudi nastali Brižinski spomeniki, ki so pravzaprav dokument v zbirki salzburškega škofa; s pomočjo teh besedil, zapisanih v takratni obliki slovenskega jezika, je lahko freisinški škof nagovarjal vernike na Kranjskem, Koroškem in tam, kjer je imel med Slovenci svoja posestva in tudi jurisdikcijo. Seveda se mnogi sprašujejo, kje so Brižinski spomeniki nastali, morda celo v Škofji Loki. Tega ne vemo. Dejstvo pa je, da je freisinški škof deloval na delu slovenskega ozemlja in jasno je, da so te povezave pustile svoje sledove.
Če nadaljujem pri Benediktu XVI.: izhajal je iz družine, ki se je upirala nacističnemu režimu, kasneje je kot kardinal obsodil tudi komunizem. Videti je, da je bil prijatelj Slovencev, kot papež je v nagovorih za božič in veliko noč obdržal slovenski jezik v voščilih, kar je uvedel njegov predhodnik sv. Janez Pavel II.
Benedik: Papež Benedikt XVI. se je rodil leta 1927, med obema vojnama torej. V času vzpona nacizma je bil mlad fant, ki se je moral soočiti z nacistično realnostjo, zato je bil prisilno vprežen v Hitlerjugend, tako kot smo pri nas imeli Titove pionirje. Kasneje je vedno dal vedeti, da zavrača totalitarne režime. S tem je pokazal podoben odnos kot njegov predhodnik sv. Janez Pavel II., saj se je prav tako zavzemal za spoštovanje človekovega dostojanstva. V tem nadaljuje miselnost svojega predhodnika. Janez Pavel II. je močno poudarjal, da je človek ustvarjen po božji podobi, zato je treba človeku priznati dostojanstvo in ga varovati. To so izhodiščni vidiki, ki jih imata pred seboj tako Janez Pavel II. kot Benedikt XVI. Pravzaprav se nihče od njiju ne bori toliko proti nečemu, ampak za nekaj, konkretno: za človeka, za njegovo dostojanstvo, za njegovo osebno svobodo.
Oba sta nastopala tudi proti diktaturi relativizma.
Benedik: Da, tako je! To nam konec koncev potrjujejo Benediktovi nagovori, njegove okrožnice. Kako zgovorno je, da je svojo prvo okrožnico naslovil »Bog je ljubezen«. Poudaril je božjo ljubezen do človeka in ljubezen med ljudmi kot osnovno izhodišče za naše medsebojne odnose. Relativizem pa vse na neki način izenačuje, češ da je vse relativno, ni pa nobene trdnosti. Bog je ljubezen, ljubezen pa je tista temeljna vrednota in norma, ki zahteva do sočloveka pristen, dobrohoten, pravičen in pošten odnos. V odsotnosti te temeljne misli danes mnogi nasedajo floskulam: saj je vseeno – pustimo, naj vsakdo dela, kakor mu trenutno ustreza – ni se treba na nikogar in na nič ozirati – saj vsi tako delajo – vsak ima svojo resnico; in tako se evropska družba brez temeljnih vrednot sesuva, pogreza se sama vase kot nekdaj mogočno Rimsko cesarstvo.
Skoraj ves čas smo poslušali in brali očitke, tudi nekaterih liberalnih teologov, da sta bila tako sv. Janez Pavel II. kot njegov naslednik Benedikt XVI. pripadnika konservativne struje, ki nista prepoznavala znamenj časov. Sedanji papež Frančišek naj bi bil bolj progresiven, vendar tudi ni sprejel zahtev t. i. Sinodalne poti v Nemčiji. Kot smo lahko slišali na nacionalni televiziji na dan pogreba, mediji trdijo, da pravzaprav glede nauka med konservativci in progresivci ni velikih razlik, slednje se kažejo samo v odnosu Cerkve do sedanjega sveta. Kako to komentirate?
Benedik: Vprašanja, ali je neki papež tradicionalist ali progresist, se pravzaprav pojavljajo ves čas. Na to je treba pogledati širše. Papeža Benedikta XVI. je tako treba oceniti tudi glede na njegovo delo pred izvolitvijo za papeža. Navsezadnje je bil kot mlad teolog svetovalec na drugem vatikanskem koncilu, ko so se pojavljale težnje, naj se Cerkev prenovi, zasije v sodobni luči. Ko so škofje in koncilski očetje začeli s to prenovo, se je spet pokazalo, da mora vsaka resnična prenova upoštevati najprej svoja izhodišča; za Cerkev je to v prvi vrsti Sveto pismo, izročilo cerkvenih očetov in življenje, življenjska praksa prvih kristjanov. Druga naloga je spoznavanje sodobnosti, njene značilnosti in zahteve, ter končno, kako izhodiščne vrednote prestaviti v sedanji čas, in to v neokrnjeni obliki. To je bila ves čas neka stalnica pri Benediktu XVI., ki je izhajal iz zvestobe Kristusu in to prenašal v sodobnost. Pri tem se je moral soočiti z nasprotnimi tokovi, tudi v svoji domači Nemčiji. Številni duhovniki na Zahodu so namreč koncil sprejeli kot neke vrste revolucijo …
Kot kulturno revolucijo?
Benedik: Nekaj takšnega. Pokazalo se je, da se niso poglobili v korenine nauka in so tako ostali v marsičem brez odgovora. Pri prenovi pa gre za prizadevanje prenoviti staro v sodobnem duhu, ne pa samo odstraniti staro. Sam sem dolga leta hodil v Berlin nadomeščat enega od župnikov. Tam sem se pogovarjal z redovnico, ki je pripovedovala, kako je s Cerkvijo na Nemškem. Je rekla, da obisk maše radikalno pada, spovedi skoraj ni več, duhovniki so ukinili mnoge pobožnosti, češ da so zastarele. In je rekla, da so k takemu stanju veliko pripomogli duhovniki, ki so izvajali kulturno revolucijo, niso pa so se poglobili v korenine. S koncilom se je Cerkev osvežila, ne pa odrezala sebe od svojih korenin.
Zato je Benedikt XVI. želel poudariti to žlahtno konservativnost, zvestobo prvotnim vrednotam in jih znova odkriti v spremenjenih razmerah in sodobni luči. Eno takih vprašanj denimo je zakonska zveza in odnos do zunajzakonskih skupnosti pa istospolne zveze pa posvojitve otrok. Nekateri progresisti, ki so blizu nemški Sinodalni poti, podpirajo blagoslavljanje zvez, ki niso v skladu s katoliško tradicijo. Kam bodo ta razhajanja pripeljala, ne vemo. Gre pa seveda za vprašanja, ki jih moramo razlagati v luči razodetja, zlasti v Svetem pismu. Nekatere stvari so jasno povedane, drugod pa se lahko marsikdo sklicuje na svobodo, ne oziraje se na to, kar uči Cerkev. In tu je v ozadju tipična sodobna permisivnost, ki skuša ignorirati ustaljene norme in skuša vse prilagajati sodobnemu okusu.
Toda obstaja tudi druga skrajnost: zavračanje drugega vatikanskega koncila kot vira vsega zla, kot nekakšen vrhunec modernizma. Papež Benedikt XVI. si je prizadeval za zbližanje tudi s tradicionalistično strujo, denimo z Bratovščino sv. Pija X., zato so se ob ukrepih sedanjega papeža Frančiška v pismu »Varuhi tradicije« pojavljali namigi, da je Frančišek s tem na neki način izničil prizadevanja predhodnika. Ali to drži?
Benedik: Kot že rečeno, se Benedikt ni samo vračal v preteklost. Želel pa je biti širokosrčen in je skušal razumeti različne tokove v Cerkvi, tudi tiste drugačne. Nekateri so sicer pretirano ekstremni. Papež Benedikt je želel ohranjati edinost in povezanost teh tokov v Cerkvi. Na to se gleda zelo različno. Obstajajo tudi takšne skupine, ki s svoje strani zavračajo sodelovanje z vesoljno Cerkvijo. Koncil pa je vendarle glas vesoljne Cerkve. Tudi znotraj koncila so bile različne struje. Če se je denimo zbralo 2500 škofov, je bil pri posameznih vprašanjih marsikdo tudi drugačnega mnenja in je pri sprejemanju posameznih dokumentov glasoval proti. Glas večine pa je vendar obveljal kot glas vesoljne Cerkve.
Zanimivo je, da je Benedikt močno vplival na Cerkev na Slovenskem, ustanovil je tri nove škofije, novo metropolijo, imenoval slovenskega kardinala … Papež Pij II. je denimo potrdil ustanovitev ljubljanske škofije.
Benedik: Papež Pij II., Eneas Silvius Piccolomini, je bil nedvomno posebej povezan s Slovenci. Med drugim je bil župnik v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, čeprav so tamkajšnjo pastoralo bolj opravljali njegovi vikarji in kaplani. Bil je tudi cesarjev tajnik, kasneje tržaški škof, pa škof v Sienni. Naše kraje je prepotoval in jih je dobro poznal. Kot tržaški škof je večkrat bival v Ljubljani. To je bilo v 15. stoletju. Bil je tudi stalni nuncij avstrijskih dežel. Kot papež Pij II. je potrdil cesarsko ustanovitev ljubljanske škofije, ki je bila v dvajsetem stoletju povzdignjena v nadškofijo in sedež metropolije. Janez Pavel II. je priznal samostojno Slovensko škofovsko konferenco. Benedikt XVI. pa ustanovil tri nove škofije, kar je zagotovo prelomno za Cerkev na Slovenskem. Ko se je razpravljalo o tem, ali škofije ustanoviti ali ne, sem to zagovarjal, ker bi škofje manjših škofij imeli več možnosti za neposredne stike z duhovniki in verniki, ne bi bili toliko vezani na različne uradne zadeve, na seje, na pisanje poročil itd. S tem bi se škofje laže posvečali svojemu prvenstvenemu poslanstvu, oznanjevanju božje besede, seveda v najrazličnejših oblikah. Danes, šestnajst let pozneje, lahko vidimo, da so nekateri škofje dejansko blizu duhovnikom in vernikom, so z njimi, se pogovarjajo z njimi, čutijo z njimi. Je pa tudi kakšen tak, ki ga duhovniki preprosto ne čutijo.
Je pa Benedikt XVI. poleg papeža Celestina V. edini papež doslej, ki je odstopil.
Benedik: V novejšem času da. Celestin V. je bil papež samo pet mesecev; so bili pa v zgodovini še nekateri drugi, ki so odstopili. To je bilo v času zahodnega razkola in izgnanstva v Avignon, ko smo imeli v nekem obdobju celo tri papeže hkrati. Nato je prišlo do koncila v Konstanci, ko so umaknili protipapeže. Benediktov odstop je bil za mnoge presenečenje, čeprav je že prej dal vedeti, da bo odstopil, če ne bo zmogel več opravljati te službe. O vzrokih seveda krožijo ugibanja, o tem se bo več pojasnilo v prihodnje. Res je bil odstop presenečenje, kakor je bila tudi izvolitev papeža iz Poljske veliko presenečenje v tistem času, saj so bili prej papeži več stoletij samo Italijani. Dandanes to postaja kar nekaj normalnega. Za rimskega škofa, papeža, je lahko izvoljen nekdo s kateregakoli konca sveta in odstop ne bi bil več presenečenje, saj je Benedikt XVI. dal zgled. Tudi sedanji papež Frančišek je že v letih, sicer bistrih misli, a vse bolj je telesno slaboten. Tako da ne bi bilo presenetljivo, če bi se tudi sedanji papež letos odpovedal papeški službi. To bi bil lahko zgled za prihodnost. Pavel VI. je bil tisti, ki je izdal odlok, da se morajo škofje ordinariji odpovedati službi z dopolnjenim 75. letom starosti, kardinali, ki dopolnijo 80 let, pa nimajo več dostopa v konklave. Morda bo tudi na področju papeške službe nastopila kakšna nova ureditev.
Papež Frančišek ni poseben samo v tem, da je iz Latinske Amerike. Po čem si ga bomo zapomnili? Po socialnih vprašanjih, okoljskih …?
Benedik: Ta vprašanja so seveda aktualna, sem velja dodati njegova prizadevanja za skrb za migrante, za preprečevanja spolnih zlorab itd. Papeži so v svojem delovanju seveda odvisni od zunanjih okoliščin in tu gre spet za vprašanje, kako naj papež reagira na sodobne probleme v luči nauka, ki ga oznanja. Papež, sicer v osnovi rimski škof, kar Frančišek vedno znova jasno poudari, v svojem delovanju ne more ostati v mejah okolja svoje rimske škofije, ampak nujno mora videti pred seboj celotno Cerkev in še več, celotno človeško družbo. Kako rimski škofje, papeži, vidijo, čutijo to svoje široko poslanstvo, nam dovolj zgovorno izpričuje dejavnost papežev, ki so nam v našem zgodovinskem spominu še vedno blizu. Spomnimo se, kako so se papeži 20. stoletja zavzemali za mir, za reševanje žgočih socialnih vprašanj, za svobodo človeka in uveljavljanje njegovega dostojanstva. Ob vsem tem pa so se papeži vedno zavedali, da so v prvi vrsti oznanjevalci božje besede. Vsak na svoj način. Benedikt XVI. je bil predvsem teolog in mislec, Frančišek pa poudarja pastoralno plat svojega poslanstva. Glede migrantov obstaja tudi neko ozadje: če se je Janez Pavel II. boril za človekovo dostojanstvo, ki so ga ogrožali totalitarni režimi, danes Frančišek zagovarja dostojanstvo vseh ljudi, tudi tistih, ki so na poti, zaslužijo si pozornost, ker so ravno tako ljudje, ne glede na veroizpoved. Tudi pri spolnih zlorabah je spet v ospredju spoštovanje dostojanstva človeka kot osebe, kajti spolna zloraba to uničuje.
Kakšnega papeža pričakujete v prihodnosti? Cerkev je v precejšnji defenzivi, veliko je notranjih škandalov.
Benedik: Seveda so najprej v ospredju ugibanja, kdo bo novi papež, od kod bo prišel. Cerkev postaja vse bolj globalna in manj evropocentrična. Od Janeza XXIII. naprej se odpira perspektiva Cerkve kot svetovne ustanove. Sedaj, ko imamo papeža iz Argentine, ne bi smelo biti presenečenje, če bi dobili v prihodnje temnopoltega papeža. Kdorkoli bo že zasedel Petrov prestol, se bo moral ukvarjati s sodobnimi žgočimi vprašanji vsega človeštva. Če me kdo vpraša, kako bo novi papež nastopil, pravim, da bo tako kot sedanji: oznanjal bo evangelijske vrednote. Seveda glede na zahteve, ki bodo v njegovem času najbolj žgoče. Vsekakor pa bo še naprej sodobnemu svetu v temu svetu razumljivem jeziku oznanjal evangelij.
Intervju je bi
