Ob besedi misijonar običajno pomislimo na nekoga, ki se poda v daljne dežele, med tuja ljudstva, le redko kdo pa ve, da misijonarji delujejo in živijo tudi v Sloveniji. Današnja sogovornica sestra Anna Walaszek prihaja s Poljske in je ena izmed petih sester v skupnosti frančiškank Marijinih misijonark, ki deluje v Celju.
V mesecu rožnega venca smo. In vi, s. Anna, ste prav po molitvi rožnega venca spoznali, da vas Bog kliče v duhovništvo. Kaj vam pomeni ta molitev?
Dejansko je bila molitev rožnega venca bistvenega pomena za moje posvečeno življenje, zato mi je še bolj pri srcu, ker mi prebuja lep spomin na mojo poklicanost. Pomeni mi gotovost, da ne zgrešim poti. Verjamem v Božje obljube, ki se uresničujejo v vsakodnevni hoji za Jezusom, kot je to delala Marija. Verjamem v Marijino priprošnjo in zato tudi rada molim rožni venec. Ona me uči hoje za Jezusom.
Za redovništvo ste se odločili pri 18. letih. Kako ste vedeli, da je to to?
Lahko rečem, da mi je Bog pošiljal znamenja, iz katerih sem lahko razbrala, da si me na poseben način želi zase. Prvo in zame najpomembnejše znamenje je bila uslišana prošnja.
Ko sem bila v šestem razredu osnovne šole, sem molila za zdravje žrebička, ki je zaradi hudega vnetja sklepov obležal in ga veterinarji niso mogli pozdraviti. Takrat sem zares iskreno molila in Bogu obljubila, da naredim zanj vse, kar me bo prosil, samo da On pozdravi žrebička. Med molitvijo sem spoznala, da si Bog želi, da postanem sestra, nad čimer pa nisem bila ravno navdušena. Žrebiček je res čudežno in nepričakovano ozdravel, jaz pa sem za nekaj časa pozabila na svojo obljubo.
Ko sem se po maturi ob molitvi rožnega venca odločala o svoji prihodnosti, je Bog v moj spomin priklical te dogodke in me spomnil na mojo otroško obljubo. Po moji odločitvi, da izpolnim svojo obljubo, pa je poskrbel še za številna druga znamenja, s katerimi me je potrjeval v tej odločitvi.
Frančiškanke Marijine misijonarke ste v Celje prispele leta 2011. Katera so področja vašega delovanja? S kakšnimi izzivi se soočate pri svojem delu?
Prvo področje našega delovanja je naša domača župnija sv. Cecilije v Celju. Dejavne smo v župnijski Karitas, pevskem zboru, župnijskem pastoralnem svetu in verouku. Verouk poučujemo na več župnijah znotraj škofije, pomagamo pa tudi pri ostalih pastoralnih programih, kot so na primer duhovne vaje za mlade. Vsako leto vsaj ena od sester sodeluje pri ljudskih misijonih po Sloveniji, ostale pa jo z molitvijo podpiramo.
Izzivov je več. Soočamo se s pomanjkanjem sodelavcev in voditeljev. Prav tako nam izziv predstavlja delo z mladimi, pri katerih se pogosto srečujemo s pomanjkanjem energije, volje in potem iščemo načine, kako bi jih prebudili in jih vneli, da bi zaživeli.
Kakšna so bila vaša pričakovanja ob prihodu v Slovenijo? Kako doživljate Slovenijo?
O Sloveniji sem v resnici vedela zelo malo. V političnem kontekstu se o Sloveniji na Poljskem ne govori, tako da nisem bila obremenjena z nobenimi predsodki ali slabimi novicami. Slišala sem le, da je dežela zelo lepa in da tam že delujejo naše sestre. Kakšnih posebnih pričakovanj nisem imela, bila pa sem vesela novega izziva in nove dogodivščine.
Slovenija je moja prva misijonska država in po desetih letih bivanja v Sloveniji lahko rečem, da jo doživljam kot mojo obljubljeno deželo. Tu mi je najprej lepo zaradi vseh ljudi, ki sem jih spoznala in prijateljskih vezi, ki smo jih spletli. Vsa srečanja z ljudmi so mi dragocena in iskreno verjamem, da se ne zgodijo po naključju, ampak nam jih v naše življenje pošlje Božja previdnost. Poleg lepote človeka pa je v Sloveniji lepa tudi narava, ki je veliko bolj razgibana kot na Poljskem.
So med Slovenijo in Poljsko velike razlike? Kaj najbolj pogrešate? Kako pogosto se vračate domov?
Ena od večjih razlik so razdalje. Ko se vozim po Poljski, se mi zdi vse neskončno dolgo. Kulinarika je podobna, z eno bistveno razliko. Slovenci ob nedeljah in praznikih postrežete z govejo juho, medtem ko Poljaki s piščančjo juho. Čiste goveje juhe Poljaki ne poznamo.
Izziv nam predstavlja delo z mladimi, pri katerih se pogosto srečujemo s pomanjkanjem energije, volje.
Na Poljskem je tema Boga in vere v družbi pogosteje prisotna in najbolj pogrešam ravno ta spoštljiv odnos do vere. Poljakom je vera pomembna, ne pretvarjamo se, da je vera stvar zasebnega življenja ali tabu tema. To se vidi tudi na pastoralnem področju. Na Poljskem je delo na primer z mladimi veliko lažje, saj zahteva manj energije v smislu prepričevanja, spodbujanja in nagovarjanja. Dovolj je že, da pripraviš zanimiv program in mladi se bodo odzvali.
Povprečno se na Poljsko vrnem trikrat letno. Enkrat letno imamo sestre možnost koristiti štirinajst dni dopusta, ki ga preživim pri svojih domačih. Ostale poti na Poljsko so službene narave, povezane z našim redom.
Danes je misijonska nedelja. Običajno ob misijonarjih pomislimo na dežele tretjega sveta, vi ste prišli misijonarit v Slovenijo. Kje je največja potreba misijonarjenja pri nas?
V splošnem bi rekla, da je med verniki v Sloveniji veliko pomanjkanje poguma in samozavesti. Kot da vas je strah in se sramujete, da ste kristjani. Večkrat začutim zadržanost. Ni povezave med vero in angažiranostjo v družbi. Vero skrivate pred svetom. Zato največji izziv za misijonsko delovanje vidim v opogumljanju vernikov, da se ne bi bali. Da bi imeli upanje. Zelo redko srečam ponosnega Slovenca, ki je tudi ponosen kristjan in se veseli svojega dostojanstva in svoje vere. Pogosto imam pri Slovencih občutek nekakšnega skritega strahu. Kot da je nad vami nekdo, ki vam prepoveduje biti veren.
Opazili ste, da se v Sloveniji povprečen kristjan zaradi zgodovinskih in družbenih okoliščin ne počuti varno in svobodno, da bi izražal svojo vero, prav tako ste opazili sovražnost do Cerkve. Slovenija ima s Poljsko skupno komunistično zgodovino. Kako ste jo bili pri vas sposobni preseči in česa se lahko Slovenci pri tem naučimo od Poljakov?
To je zelo kompleksno vprašanje. Poljska se še vedno očiščuje posledic komunističnega režima in komunistična miselnost je v državi še vedno prisotna. Res pa je, da smo kot narod še vedno pripravljeni plačati visoko ceno za narodno svobodo, neodvisnost in tudi versko svobodo. Vrednote kot so pogum, odločnost in vztrajnost, so v narodu močno prisotne.
Pri misijonarjenju je preprosto potrebno ljudem povedati, kaj je Bog zame že storil.
Poleg omenjenega je na Poljskem močno prisotna tudi molitev. Predvsem molitev rožnega venca po domovih. Po vaseh se ljudje zbirajo v tako imenovanih molitvenih krožkih rožnega venca in skupaj molijo. Tudi kot narod smo imeli ogromno pobud za molitev in posvetitev naroda Mariji. Prisotnost Boga v družbi je po mojem mnenju eden glavnih razlogov za narodno spravo.
Kako lahko vsak od nas misijonari v kristjanom nenaklonjeni družbi?
Menim, da se je včasih potrebno pretvarjati, da se te nenaklonjenosti ne občuti in ne vidi. Seveda se je moramo zavedati, ampak ne v takšni meri, da bi nas strah pred kritiko paraliziral. Kljub temu, da nam je družba nenaklonjena, se moramo opogumiti in narediti korake. In to, da premagamo strah, ki je v nas, je največji misijonarski uspeh. Spomnimo se Jezusovih besed: »Ne bojte se, jaz sem z vami«.
V praksi bi rekla, da je pri misijonarjenju preprosto potrebno ljudem povedati, kaj je Bog zame že storil. Vsak kristjan bi moral znati povedati vsaj tri zgodbe, kako je Bog posegel v njegovo življenje.
Vaš pogled na slovensko Cerkev. Izzivi in priložnosti? Kakšne Cerkve si želite?
Rekla bi, da v slovenski Cerkvi manjka kvalitetnih vsebin, ki bi nagovarjala odrasle. Do odraslih ne prihajamo s sporočilom o Veseli novici. V ta namen bi izpostavila predvsem potrebo po formaciji voditeljev in sodelavcev po župnijah, ki bi se aktivno vključili v programe družinske kateheze, kateheze odraslih in vzgoje mladih.
Izziv vidim tudi v naši drži kristjana v družbi. Naj nas ne bo strah spregovoriti z nam nenaklonjenim. Ne smemo se umikati. Želim si Cerkve, ki se zanaša na Božjo milost, je pogumna in gre naprej. Cerkve, ki je sočutna, usmiljena in išče izgubljene sinove in hčere. Cerkve, ki je ustvarjalna in neutrudna v ljubezni do grešnika.
Kaj bi ob misijonski nedelji želeli sporočiti našim bralcem?
Verjemite, da je Bog po vas zmožen narediti velike stvari, če se mu le daste na razpolago.
The post Intervju s s. Anno Walaszek: »Verjemite, da je Bog po vas zmožen narediti velike stvari, če se mu le daste na razpolago« appeared first on Iskreni.
