“Pozdravljeni! Sem mamica 18-mesečnega otroka, ki ga še vsak dan malce podojim, po navadi enkrat na dan pred spanjem. Na šoli za starše nam je bilo rečeno, da ni zgornje meje, do kdaj lahko otroka dojimo, ampak do takrat, ko je obema še ok. Nedavno sem zasledila komentar strokovnjaka (sicer ne za dojenje), da če otroka dojimo po enem letu, pomeni, da ne verjamemo vanj in da ga posledično navežemo in prisesamo nase – v smislu, da iz njega delamo odvisneža. Ta razlaga me je zelo presenetila in naredila negotovo, zato bi rada slišala še drugo mnenje, ali je dojenje po enem letu res tako nezdravo in ali je vezano na otrokovo samostojnost oziroma nesamostojnost. Hvala že vnaprej za odgovor.”
Draga mamica!
Prvi koraki v svet materinstva niso nikoli lahki. Spopadamo se s tisoč vprašanji in veliko negotovostjo. Ženske sodobnega časa smo prepuščene same sebi. Naše mame in babice so bile v velikih družinah ves čas obkrožene z mamicami, dojenčki in majhnimi otroki in so sorazmerno zlahka našle zgled in neke sorte »mentorstvo«. Danes je mnogokrat tako, da je prvi novorojenček, ki ga mamica v življenju vidi, njen lastni otrok. In tako se mora v zvezi s skoraj vsem učiti na lastnih napakah in pridobivati čisto svoje izkušnje. Da je zmeda še večja, v poplavi spletnih informacij in najrazličnejših strokovnih mnenj kar mrgoli nasprotujočih se priporočil. Poleg vsega pa obstaja dejavnik maminega srca in instinktov, ki pogosto govori čisto drugače od vseh priporočil. Čemu torej slediti? Kaj upoštevati?
Vpliv kulture na dojenje
Večina kultur na planetu je svoje potomce dojila od dve do štiri leta.
Dojenje je biološki način hranjenja dojenčka, ima pa nekaj povsem kulturno obarvanih značilnosti. Večina kultur na planetu je svoje potomce dojila od dve do štiri leta, se pa ta doba v sodobni družbi spreminja. Zaradi vpliva ponujene možnosti adaptirane otroške prehrane ter zaposlitve mater zunaj doma, se je obdobje dojenja pričelo skrajševati. Svoje je pridal še čas, ki je dojke, iz organa namenjenega prehrani dojenčka, spremenil v seksualni simbol.
Najpogostejši miti o materinem mleku
Med mamami krožijo tudi miti, da mleko sčasoma postane preveč vodeno in da za otroka nima nobene vrednosti več in seveda tudi ta, s katerim ste se srečali vi – da je otroka treba odstaviti od prsi ob »pravem času«, ker mu sicer delamo škodo.
Človeško mleko po izgledu ni enako kravjemu, ki smo ga najbolj navajeni. Je veliko bolj prosojno, skoraj modrikasto.
Nobeden od teh mitov nima znanstvene osnove. Mleko se ves čas, torej še dolgo v otroštvo, če je otrok dojen, prilagaja njegovim trenutnim razvojnim potrebam. Pol letni otrok ima povsem druge potrebe, kot enoletni. Razvoj enoletnika pa je drugačen kot razvoj triletnika in mleko se temu ves čas pametno prilagaja. Mamino telo zazna, da se otrok začenja dojiti manj in začne v mleku koncentrirati snovi, ki jih malček potrebuje. Mamino mleko celo »ve« ali mama doji fantka ali deklico. Fantki dobijo več beljakovin, deklice pa več maščob. V vsakem primeru pa ima mleko izjemno imunsko moč. Čisti čudež!
Omeniti velja še vodenost mleka, ki mnoge zmede. Človeško mleko po izgledu ni enako kravjemu, ki smo ga najbolj navajeni. Je veliko bolj prosojno, skoraj modrikasto. A vsebuje vse ali, po prvi polovici leta otrokovega življenja, večino, kar človeški mladiček v določenem časovnem obdobju potrebuje za zdrav razvoj in rast.
Sledimo otroku in mu zaupajmo
Otrok sam po sebi nekega dne sede, vstane, začne hoditi, izraščajo mu zobje. Praviloma na teh področjih sledimo otroku. Ko je zrel, naredi naslednji »korak«. Pri spanju in prehrani pa bi odrasli radi vsiljevali svojo voljo. Ni logično, kajne? Primerno je otroku povsem zaupati, da bo sam pokazal, kdaj je čas za odstavljanje. Seveda pa je dojenje stvar dveh in v tem paru morata biti oba složna. Če kateremu od doječega para – mamici ali otročku – ni več do nadaljevanja dojenja, se mora drugi temu prilagoditi.
Navezanost naj bi bila torej vredu, če le ne gre za navezanost na živo, ljubečo osebo – mamo?
Kako pa je z odvisnostjo? Osebno se mi zdi izjemno povedno dejstvo, da se le redki »spotaknejo« ob stekleničke, dude in ninice v letih, ko je otrokovo dojenčkasto obdobje že mimo, dojenje pa se mnogokrat obravnava kot problem. Navezanost naj bi bila torej vredu, če le ne gre za navezanost na živo, ljubečo osebo – mamo?
Še k nečemu bi vas rada spodbudila, draga mamica! K poslušanju svojega notranjega glasu. Ko se otroček oglasi in bi se rad dojil, kaj slišite v globini svojega srca? Odgovor na to vprašanje je veliko pomembnejši in pravilnejši od vseh drugih prebranih ali slišanih nasvetov. Narava je v srce vsake mame položila vse, kar je potrebno. Zaupajte si!
Odgovor je zapisala Mateja Kropec Šega, mama štirih otrok in svetovalka za dojenje pri LLL.
The post Je dojenje po enem letu res škodljivo? appeared first on Iskreni.
