Znani nemški teolog Karl Rahner v knjigi Molitev piše: »Če deluje v nas Božji Duh zlasti ob važnem opravilu, potem deluje v nas še prav posebno v molitvi, tem našem najvažnejšem opravilu. Naša molitev je mnogo več kot drobna misel naših izsušenih možganov, več kot ubogo čustvo otrdelega srca. Naše besede vzletavajo s krili Svetega Duha v neizmerno Božjo deželo – če molimo.
Človek, spoznaj vendar veličino svoje molitve! Če priznavaš, da si postal deležen Božje narave, priznavaš vendar tudi, da tvoja molitev ni le človeško opravilo, temveč delo Svetega Duha v tebi.
In tako je naša molitev mnogo več od tega, kar mi v molitvi doživljamo. Nekaj zvokov melodije je, ki odmeva v nebesih, vonj kadila je, ki se sladko dviga pred obličjem Svete Trojice ... Ne slišimo ga. Toda v veri vemo, da moli v nas, z nami in za nas in da odmeva njegova beseda v našem in Očetovem srcu.«
Ameriški popevkar in filmski igralec Cliff Richard je pred leti izjavil, da pred vsakim nastopom moli: »Ne zato, da bi bila predstava odlična, ampak zato, da bi bil Bog v njej ... Moram priznati, da sem bil vedno pretresen, ko je Bog odgovoril na moje molitve.«
Z nebeškim Očetom smo povezani, ker smo njegove stvari. Stalno nas ohranja, vzdržuje v bivanju. Še bolj smo z njim povezani po sv. krstu, pri katerem smo postali njegovi otroci, njegovi posinovljenci.
Božji Sin se je prav zato učlovečil, da bi nas privedel v osebnostno povezanost z Očetom. Približal se je ljudem, da bi ljudi približal Očetu. Cerkveni očetje so si upali zapisati drzno misel: Božji Sin je postal človek, da bi človek postal Bog.
Božji Sin je bil pred učlovečenjem usmerjen le na Očeta. Po učlovečenju se je usmeril tudi na ljudi. Sin se zdaj ne vrača k Očetu sam. V osebnostni odnos do Očeta hoče pritegniti tudi ljudi.
Kristus nam je »zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah« (1 Pt 2,21), ne le v trpljenju, temveč tudi v molitvi. Če hočemo postati dobri molivci, ne moremo iti mimo njega. V njegovi šoli naj bi se najprej navzeli njegovega sinovskega odnosa do Očeta, kolikor je nam slabotnim ljudem mogoče. Ko bomo prežeti z Jezusovim sinovskim odnosom do Očeta, bomo njegovo molitev laže razumeli. Tako bomo tudi sami postali boljši molivci.
V tem sinovskem razpoloženju se bomo z Jezusovimi besedami očenaša lažje pogosteje in bolj zbrano obračali na nebeškega Očeta. Po Jezusovem zgledu bomo tudi mi iz srca ponavljali najkrajšo molitev: Oče, moj Oče.
Ko je bil sv. Filip Benicij na smrtni postelji, je uprl oči v podobo Križanega na steni in šepetaje prosil: »Dajte mi mojo knjigo!« Dali so mu neko knjigo, toda bolnik je še naprej prosil: »Mojo knjigo!« Po njegovem pogledu so razumeli, da hoče razpelo, in so mu ga dali. Bolnik je Kristusa na križu večkrat pobožno poljubil, nato je rekel: »V to knjigo sem pogosto pogledal ter iz nje zajemal razsvetljenje in tolažbo. Z njo hočem narediti tudi svojo oporoko, z njo hočem skleniti svoje življenje. Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo. Ti si me odrešil, Bog resnice!«
K Bogu Očetu gremo po Kristusu. On je po svoji človeški naravi srednik med Bogom in nami. Po sv. krstu smo postali njegovi udje. Preoblikovani smo v Kristusa in po njem imamo »dostop k Očetu v enem Duhu« (Ef 2,18). V nas je Božje življenje, življenje Svete Trojice, saj smo celo njeno svetišče. Povezanost s Sveto Trojico, ki se je začela pri sv. krstu, se po krščanskem življenju, še posebej po molitvenem življenju, stalno poglablja.
V nas pravzaprav moli Sveti Duh: »Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'« (Gal 4,6).
Sveti Duh moli v nas še posebej pri slavilni molitvi. On slavi Očeta. Evangelist Luka je zapisal o Jezusu: »Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim« (Lk 10,21).
Kardinal Tomáš Špidlik imenuje kristjanovo molitev kar dihanje Svetega Duha: »Kristjan je sestavljen iz treh prvin, piše ruski pisatelj Teofan Kaznjenec (u. 1894): iz telesa, duše in iz Svetega Duha. Telo se giblje, hrani, diha; duša misli, odloča, čuti; Sveti Duh pa moli. Molitev se torej lahko imenuje tudi: 'dihanje Svetega Duha'
V molitvi se lahko pogovarjamo s posameznimi Božjimi osebami. Celo prav je tako. Pri tem se prilagodimo cerkvenemu letu. Večinoma nam bo najlažji dostop do Kristusa: ko leži v jaslicah, ko javno oznanja evangelij in ozdravlja bolnike, ko visi ves razmesarjen in zapuščen na križu, ko po vstajenju zaživi poveličano življenje. Ker je zmeraj srednik, bomo po njem vedno prišli k Očetu.
Večkrat se bomo pri molitvi obrnili na Očeta: ko se bomo v jasni noči ozirali na zvezdnato nebo in Očeta občudovali kot Stvarnika, ko bomo doživljali, da smo po krstu njegovi otroci, ko bomo gledali nanj kot na končni cilj človeštva in vsega vesoljstva. V liturgičnih molitvah, posebej v mašnem in molitvenem bogoslužju, se običajno obračamo na Očeta, in sicer po Kristusu v Svetem Duhu. To izražajo tudi sklepne besede posameznih prošenj.
Včasih nam bo pri molitvi še posebej blizu Sveti Duh: na binkoštni praznik, ob sv. birmi in obnavljanju birmanskih milosti, v poglobljeni molitvi, ob duhovnih vajah, v času, ko bomo pred kakšno posebno važno odločitvijo in se mu bomo priporočali, ko se bomo bolj trudili za svojo svetost in svetost naših bližnjih.
Kadar smo povezani z eno Božjo osebo, smo povezani z vso Sveto Trojico, saj je v vsaki Božji osebi ista Božja narava. Lahko pa se v molitvi obračamo na Sveto Trojico, na troedinega Boga, ne da bi pri tem mislili na posamezne Božje osebe.
p. Anton
