Ob bližajočem se velikonočnem prazniku Gospodovega vstajenja provokatorji prek javnih medijev še bolj ognjevito napihujejo stranpoti vernih oziroma odgovornih v Cerkvi, da bi nam zasenčili praznike, nas oropali upanja, češ da smo vsi (enako) slabi.
V bistvu pa vladajoči s tem in z vsemi ceremonijami civilne družbe le ustvarjajo videz, da delajo. Zaskrbljuje vpletenost premiera v nepojasnjene posle, kopičenje načrtov in pomanjkanje otipljivih rezultatov. Zato pridejo prav spodrsljaji v Cerkvi, medsebojno obračunavanje med kleriki, ki bodisi ne vidijo ali nočejo videti, da propagandisti izkoriščajo površne in problematične izjave za zmanjševanje ugleda Cerkve. Da se razumemo: nikjer ne smemo tolerirati ali zagovarjali zlorab. A bodimo dosledni: v državi in družbi veljajo za vse enaka merila. Zato pričakujemo od medijev enako kritičnost do vseh nosilcev javnih funkcij, ne pa, naj bi le »nedotakljivi« lahko počeli, kar bi se jim zahotelo. Zato se za pokrivanje njihovih rabot ustvarjajo razredni sovražniki in najbolj primerna tarča za to so ljudje Cerkve. Ni naključje, da se je zdajšnja oblast spravila na prispevek za socialno zavarovanje duhovnikov. Tudi stališča jezuita v dveh levičarskih glasilih potrjujeta takšne namere, ki jih bolj kot dobrohotnost in zavzetost za resnično prenovo Cerkve usmerja želja po senzaciji in zmanjševanju ugleda Cerkve. Žal smo v Cerkvi premalo sposobni stalnega dialoga in kritične besede, da bi preprečili morebitne zlorabe in v kali zatrli vsako samovoljnost.
Zato kleriki, tudi škofje, teže najdejo skupni jezik za urejanje notranjecerkvenih zadev in tudi za oblikovanje ustreznega odnosa do oblasti. Enoten nastop katoličanov v teh zahtevnih trenutkih je zelo pomemben in ne bi se smeli pustiti izzvati manipulatorjem, pač pa se v desnih strankah in civilni družbi, vključno s Cerkvijo, ustrezno in odločno odzvati na to in preprečiti levičarjem na oblasti, da načenjajo moralo, vero in temelje človeka in družine. Temu žal nekritično nasedajo celo verni pri nas in po svetu zaradi strankarskih ali osebnih koristi. Nujen je složni odpor proti vzgojnim, pravnim in drugim svojevoljnim odredbam te vlade ter posiljevanju otrok, mladostnikov in staršev z vzorci o mavričnem človeku pa prividih o svetli prihodnosti brez dela in trpljenja. Ne pustimo se, da uničijo samostojnega človeka, da bi ga lahko oplenili premoženja in ponižali v pokornega slugo. Kot je dejal kamerad Švejku: »Podelam se na kompanijo.« Švejk pa je odgovoril: »Če se boš ti podelal na kompanijo, bo vsakdo dobil malo, če pa se vsa kompanija podela nate, boš do vratu v blatu.« Levičarska agenda nas vse globlje poriva v močvirje in vprašanje je, kdo bo izplaval. V Sloveniji so polpretekle nasilne strukture ustvarjale poslušne državljane in ti se zdaj počasi prebujajo. A še vedno v družbi in Cerkvi delujejo zavorni mehanizmi za vzdrževanje servilnosti levičarjem in njihovim strukturam.
Zato sta Jenull in Kovačeva »džeka«, Rupar pa je »moteči element«, čeprav se upokojenci zadnjega oklepajo kot rešilne bilke, podobno kot številni prizadeti v Ljubljani Primca. Premier pa si je zdaj izmislil še sovražni govor, ki naj bi ga bilo domnevno treba preganjati v javnosti, čeprav so ga iznašli in najbolj širili ravno levičarji. Vlada skuša tako odvračati pozornost od resničnih gospodarskih, socialnih in političnih problemov.
Zdaj je nekdanji župnik iz Preske Franci Klopčič končno doživel oprostilno sodbo, a je mediji niso pospremili s pompom, kakor so vsa leta vztrajno pisali o njegovih domnevnih in obsodilnih sodbah, ki so bile zgrajene na trhlih obtožnicah in dokazih. Njihovo ozadje je bilo nasprotovanje uspešnemu delovanju župnika, tudi zaradi vrtca. Spomnimo še, da je leta 1951 v isti župniji nasprotovanje župniku Valentinu Oblaku preraslo v sovraštvo in so streli ugasnili njegovo bogato duhovniško življenje …
Kljub vsemu ni treba, da nas v Cerkvi grabi panika. Sedimo skupaj in preglejmo žgoče probleme ter jih usmerimo k rešitvam. Ali bo morda odprava botrov – ko že vse v družbi odpravlja ustaljene navade in izročila – prinesla blagoslov birmancem? Drugi spet širijo špekulacije o teh ali onih »primernih« škofih itd. Med vernimi laiki in kleriki je veliko dobre volje – stopimo skupaj in se dogovorimo ter usmerjajmo k veri in zaupanju v Kristusa, da bo Cerkev sol zemlje in kvas sveta. Čemu sicer sinodalni procesi, če skupaj ne zmoremo usklajevati prizadevanj v veri. Očitno je še preveč zagledanosti vase, sebičnosti in pomanjkanja posluha za dialog. Lahko bi tudi bolj izkoristili potenciale vernikov in z njimi utrdili rešitve, da bo Cerkev prepoznavna in dejavna pri odpiranju za probleme in stike ljudi našega časa, kar je želel zadnji koncil. Naj vodilni katoličani nikoli ne ostajajo osamljeni in nemočni zoper temne in organizirane slovenske in svetovne levičarske zarote zoper vero in Cerkev!
Ne koristi obtoževanje teh ali onih (ne)zablod odgovornih v Cerkvi, treba pa je skrbno in prisebno govoriti o sencah in preprečevati, da te gredo le v zgodovino. Z doslednostjo in preglednostjo postajamo vsi bolj človeški, pristni in neposredni ter odprti za dialog s človekom dandanašnjega časa, na kar je opozoril na sinodi v Pragi Tomaž Halik. Manj se torej ukvarjajmo s seboj ter v veri in zaupanju skupaj z duhovno močjo gradimo svojo prihodnost iz vere v Vstalega. Če je Bog z nami, kdo more biti zoper nas?
Dr. Janez Juhant
Opomba: komentar je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
The post (KOLUMNA) Če je Bog z nami, kdo more biti zoper nas? appeared first on Blagovest.
