Mesec junij je namenjen predvsem češčenju Jezusovega Presvetega Srca. Velikokrat pa ni povsem razumljivo, kaj to sploh pomeni. Morda nam o tem lahko veliko spregovori kar svetniški kandidat Anton Strle, ki je s svojim delom in življenjem močno zaznamoval Cerkev na Slovenskem v drugi polovici dvajsetega stoletja. Branje t. i. vrtnic, torej vsakodnevnih premišljevanj v juniju, je letos posvečeno prav Antonu Strletu, velikemu častilcu Jezusovega Srca.
Anton Strle je bil doma iz Osredka v župniji Sv. Vid nad Cerknico, tam se je rodil leta 2015, torej v času prve svetovne vojne. Do cerkve in do šole je bilo skoraj uro daleč. V šolo je hodil bolj malo, njegovo glavno opravilo je bilo, da je pasel domačo in sosedovo živino, njegovo življenje povzema p. dr. Andrej Pirš FSO. Ko mu je bilo nekako deset let, je na paši doživel ‘duhovni pretres’, ki ga je zaznamoval za vse življenje. Spreletela ga je misel: »Kako lepo bi bilo, če Boga ne bilo! Kako bi bil človek svoboden!« Že naslednji hip pa je začutil, kako bogokletna je ta misel in jo iskreno obžaloval.
Povsod Boga!
»Vse poznejše življenje me je jasno prepričevalo, kako je ravno nasprotno res: kako je prav Bog vir resnične človekove svobode. Zato sem si za novomašno geslo izbral znane besede slovenske cerkvene pesmi Povsod Boga. K tej izbiri me je vodila misel: če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.« Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Po zaslugi župnika Janeza Puclja, svojega velikega dobrotnika, je mogel uresničiti svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu na Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Že takrat je skrbno uporabljal čas, kar ga je odlikovalo vse življenje. Po maturi leta 1936 se je z vsem srcem odločil za študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, dva tedna zatem, 13. julija, je pel novo mašo v svoji rojstni župniji Sv. Vid. Novomašni pridigar je bil nekdanji vidovski župnik Janez Pucelj, ki je govoril o duhovniku kot pričevalcu Božje luči. Novomašnik Anton Strle si je njegove besede zapisal globoko v srce in jih v svojem življenju z veliko močjo uresničeval.
Po novi maši je nadaljeval študij teologije in tri leta kasneje dosegel naziv doktorja znanosti. V tem času je bil tudi prefekt v Marijanišču in navezal stik z dijakom Lojzetom Grozdetom, ki je nato padel kot mučenec. O njem je nato napisal knjigo “Mladec Kristusa Kralja” in tako postal njegov prvi življenjepisec, ki je s tem tudi pomagal, da je Grozde dosegel čast oltarja. S tem dejanjem pa se je Strle močno zameril komunistični oblasti, ki ga je razglasila za “sovražnika ljudstva”. Prvič so ga aretirali leta 1945 in ga poslali v Škofove zavode v Šentvidu, v svojo nekdanjo gimnazijo, spremenjeno v komunistični zapor. Izpuščen je bil po 70 dneh in je nato krajši čas deloval kot katehet v Novem mestu.
Julija 1947 je bil znova aretiran in po dvomesečnem preiskovalnem zaporu obsojen na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Zapor je prestajal v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nato pa je kot zapornik skupaj z mnogimi drugimi duhovniki delal na Žalah (pri gradnji blokov) in v Medvodah (elektrarna). Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela. V zaporu se je učil angleščine, občasno je pripravljal predavanja oziroma premišljevanja za druge duhovnike. Veliko se je poglabljal v sv. Pavla in si je njegov izredni spomin osvojil na pamet skoraj vsa njegova pisma in tudi vsebino evangelijev. Vsega skupaj je v zaporu ‘odsedel’ pet let. Sam je na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.
Leta 1952 je bil izpuščen iz zapora in prevzel duhovno oskrbo župnije Planina pri Rakeku, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal in tudi hodil predavat dogmatiko na teološko fakulteto v Ljubljani. Po skoraj sedmih letih delovanja v župniji se je preselil v Ljubljano v stanovanje v zgradbi Teološke fakultete, kjer je ostal do smrti leta 2003. V tem času je pomagal na župnijah Javor, Dravlje, Preska in nato Ljubljana-Sv. Trojica (uršulinska cerkev), kjer je bil do smrti spovednik. Dogmatiko je skupaj predaval skoraj 30 let. V tem času je ustvaril bogat opus (45 knjig in skript). Vključil se je tudi v Duhovno družino Delo ter v Frančiškov svetni red.
Umrl je leta 2003 v Ljubljani. Leta 2014 je stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Uradni zaključek škofijskega postopka za beatifikacijo božjega služabnika Antona Strleta je bil januarja lani.
Častilec Jezusovega srca
Anton Strle je že kot dušni pastir na Notranjskem deloval v duhu češčenja Jezusovega Srca. Kot prvi je pripravil prevod okrožnice papeža Pija XII. o Srcu Jezusovem, napisal obširen uvod in vse skupaj pripravil za tisk. Leta 1958 so bogoslovci celotno besedilo izdali kot pomožno skripto za dogmatiko. V župnijsko kroniko pa je tedaj zapisal: »Važno je gotovo to, da ne smem držati rok navzkriž, marveč moliti, moliti, izčiščevati se – da vsaj nekoliko napravim zadoščevanja božjemu Srcu, ki ga žali tudi planinska župnija. Drugače se bom težko zagovarjal pred Sodnikom vrhovnega sodišča nebes in zemlje, čeprav nisem pravi župni upravitelj, marveč samo njegov pomočnik – brez dekreta.« Ob koncu leta 1953 pa: »Jutri je prvi petek – Srce Jezusovo, trpeče, a zmagovito, rešilno znamenje v viharnih časih, ko je potrebno človeški slabosti še bližje rešilno znamenje – brezmadežno, usmiljeno, materinsko Marijino Srce. Dvignite glave, odrešenje se približuje: spet je tu novo leto odrešenja. Amen!«
Leta 1957 zasledimo v župnijski kroniki naslednji Strletov zapis: »Od 28. 6. – 30. 6. je bila tridnevnica kot priprava na prvo sveto obhajilo. Govori zjutraj in zvečer. Bolj majhna udeležba. Vodil p. Janko Koncilja SJ. Govoril vseskozi o Srcu Jezusovem in kako mora biti naše življenje združeno z Njegovo daritvijo. Spovedal nekaj nad 150 oseb. Prvoobhajilna slovesnost je bila kar lepa: 17 prvoobhajancev, ki so bili sicer bolj na hitro, a duhovno z ozirom na razmere še kar precej pripravljeni. Bila je 30. 6. ob 7. uri zjutraj.« Strle je bil zelo povezan z župnikom Vojkom Seljakom iz Rakeka, vsak prvi petek je redno prihajal tja spovedovat, tudi v najslabšem vremenu.
Ko je Strle kot profesor stanoval na Teološki fakulteti, je imel v svoji delovni sobi sliko Srca Jezusovega in ob tej sliki se je človeku zaustavilo oko, ko je vstopil v njegovo sobo. Med pogovorom se je večkrat zazrl prav v to podobo, še posebno, kadar je šlo za kakšne pomembne stvari. Pred to sliko je kleče vsak dan molil angelovo češčenje in pogostoma je usmeril tudi čez dan pogled nanjo. Veliko je premišljeval o okrožnici, ki jo je sam prevedel. O Srcu Jezusovem je z globokim notranjim prepričanjem predaval študentom tudi v burnih letih po koncilu, ko so mnogi to pobožnost opustili in so se nekateri iz nje celo norčevali. Sam je kot teolog ostal brezpogojno zvest načelom, ki jih je glede češčenja Srca Jezusovega podal Pij XII., in pričeval o njih z govorjeno in tiskano besedo, v predavalnici in v cerkvi pri pridigah. Obsežno je pisal o pobožnosti do Srca Jezusovega v svojih skriptih o kristologiji in soteriologiji (odrešenju), povzel in v zaokroženi celoti je isto podal v razlagi praznika Srca Jezusovega v zbirki Leto svetnikov. Vedno znova si je iz tuje literature izpisoval, kar je zasledil pomembnega napisanega o Srcu Jezusovem.
Na enem od številnih listkov, ki jih je imel shranjene po abecedi, je verjetno kot osnutek za pridigo zapisal: »Češčenje Srca Jezusovega ni samo za ženske osebe, marveč tudi za moške. Nagiblje nas k notranji plemenitosti, k požrtvovalnosti in obenem k nepremagljivemu zaupanju. Sin, hči, daj mi svoje srce!« S tem zadnjim vzklikom je želel prof. Strle povedati, naj darujemo Srcu Jezusovemu svoje srce.
Zakaj je pomembno češčenje Jezusovega Srca?
Ob koncu razlage praznika Srca Jezusovega za Leto svetnikov je prof. Strle zapisal: »Brez števila kristjanov je, ki jim je ravno pobožnost do Srca Jezusovega večkrat pomagala do junaške vztrajnosti v dobrem, do pogumnega prenašanja najhujšega trpljenja, do velikih dejanj v delu za božje kraljestvo.« V sestavku o prazniku Srca Jezusovega prof. dr. Strle takole utemeljuje potrebnost češčenja za naš čas:
»Češčenje Srca Jezusovega je pomembno še posebno zato, ker nam že samo po sebi živo kliče dve stvari, ki sta nam danes gotovo zelo potrebni:
- 1. prvenstvo ljubezni v nasprotju z duhom oholega, pretiranega razumarstva, sebičnosti in uživaštva;
- 2. prvenstvo prisrčnega notranjega življenja v nasprotju z golim formalizmom, ki se rad prikrade npr. tudi v obhajanje liturgije in v apostolsko dejavnost, ki zaradi pozunanjenosti in pomanjkanja pravega duha sploh neha biti resnično apostolska.
Dalje to češčenje vzbuja in ohranja v kristjanih dvoje pomembnih razpoloženj, ki ju danes še posebno primanjkuje:
- 1. trdno zaupanje v vsezveličavno božjo voljo in v ljubeče vodstvo božje previdnosti tudi sredi najbolj črne noči, ki okoli nas in tudi v nas samih kdaj nastane – v nasprotju s pogubno malodušnostjo in obupanostjo nad vrednostjo ter smislom življenja;
- 2. duha prostovoljne spokornosti in možatega zadoščevanja za svoje lastne slabosti in za grehe drugih, duha tiste spokornosti, ki nam daje dragoceno notranjo svobodo v odnosu do dobrin in ljudi v okolju, v katerem živimo.«
Nato prof. Strle opozori, da je češčenje Srca Jezusovega aktualno za naš čas še posebno zato, ker nam odkriva pravi pogled na greh. »Danes mnogi ugotavljajo, da se je močno izgubil čut za Boga in njegovo svetost. Z druge strani pa se današnji človek mnogokrat čuti kakor brez moči nasproti temnim silam, ki prodirajo iz okolja ali pa iz globin lastne podzavesti, in se jim brez odpora fatalistično vdaja, češ da je takšen odpor nekaj popolnoma brezupnega.
Kdor se spet in spet zazre v Srce učlovečenega Boga, prebodeno zaradi grehov človeštva, bo čutil, da greh ni malenkost, marveč strahotna realnost, in da je treba krščansko življenje jemati z vso resnobo in odgovornostjo zase in za druge. Z druge strani pa mu bo ravno češčenje Srca Jezusovega posebno izrazito klicalo v spomin, da je Bog ljubezen, in vedno znova prebujalo zavest, da je sleherno zlo v svoji korenini že premagano in da more biti ozdravljena tudi največja pokvarjenost, da je še rešitev, dokler človek ni prestopil praga smrti. Skratka: češčenje Srca Jezusovega nas uči nečesa, kar je za življenje silno pomembno: realizma greha in še bolj realizma odrešenja, realizma božje ljubezni.«
Že leta 1974 je zapisal: »Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost – nezaslužen dar – da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel skupaj z njim reči: ‘Dopolnjeno je! Aleluja!’«
Ta naravnanost na Srce Jezusovo ga je duhovno povezala tudi z duhovno družino »Delo«, katere član je postal med drugim prav na osnovi tiste notranje usmeritve, ki jo je v odnosu do Srca Jezusovega sam že dolgo gojil. Neustrašno je branil okrožnico o Jezusovem Srcu ter iz nje tudi živel. Iz tega je črpal moč za odpuščanje tistim, ki so ga preganjali, pa tudi odločnost pri obrambi resnice in zvestobi svojim načelom.
Vir: Sticna.com, Ognjisce.si
C. R.
The post Mesec češčenja Srca Jezusovega – kaj nam je o tem spregovoril svetniški kandidat, dušni pastir in teološki profesor dr. Anton Strle? appeared first on Blagovest.
