Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 4,12-23): Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.
Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.
V preteklih tednih smo Janeza Krstnika kar dobro spoznali kot tistega, ki je Jezusa predstavil, Jezus pa se mu je dal krstiti, čeprav mu ne bi bilo treba. A sedaj, ko se Jezusovo javno delovanje začenja, se Janezovo končuje. Janeza je namreč Herod Antipa dal zapreti. Verjetno ne toliko iz maščevalnih nagibov, kajti v evangelijih tudi beremo, da je Antipa, eden od sinov kralja Heroda, tistega, ki je v Betlehemu dal pomoriti otroke, rad poslušal Janeza in ga je ščitil (prim. Mr 6, 20). Zapreti pa ga verjetno dal bolj zaradi hudega pritiska “Herodiade”, žene svojega brata Filipa, s katero je ljubimkal. Nazadnje, kot vemo, je moral Janeza obglaviti zaradi prisege, ki jo je dal ob plesu svoje nečakinje Salome.
Ko so Janeza torej zaprli, so se mnogi njegovi učenci začeli pridruževati Jezusu, ki se je iz krajev, kjer se je srečaval z Janezom, znova umaknil v domačo Galilejo, kjer je preživel večji del mladosti. Zanimivo, kajti rojen je bil v Betlehemu v Judeji, kot je bilo napovedano v Stari zavezi za obljubljenega Mesijo, toda kot vemo, je del otroštva preživel v Egiptu, nato pa se je Sveta družina iz Egipta vrnila, a ne v Betlehem, ampak v Nazaret, v kraj, kjer se je vse začelo. In tudi prvi začetki Jezusove graditve skupnosti se začnejo prav tam – v severnem delu Svete dežele, v napol poganski deželi, na katero so učenjaki iz Jeruzalema gledali zviška. Še sami Galilejci pa so zviška gledali na provincialna naselja, kot je bil denimo Nazaret, češ saj iz Nazareta težko pride kaj dobrega (prim. Jn 1,46). V Nazaretu je tedaj še vedno bivala Jezusova mati, Jezus pa se je nato napotil v smer proti Genezareš-kemu jezeru, v Kafernaum, kjer se je najprej proslavil s čudeži. Jezus prevzame program oznanjanja, ki ga je imel že Janez Krstnik, namreč pozivi k spreobrnjenju. Nebeško kraljestvo se je namreč približalo in tudi navedek iz knjige preroka Izaija – ta odlomek poslušamo ob božični polnočnici, namreč o veliki luči (Iz 9,1: “Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.”) – pričuje o tem, da je zasvetila luč sredi teme, ki pa te luči, kot je izpovedal evangelist Janez, ni sprejela. Evangelist Matej sicer ni povsem točno citiral Izaija, ko omenja pogansko Galilejo – v Izaijevi knjigi namreč malo pred prerokbo o veliki luči beremo tole: “V preteklih časih je ponižal Zábulonovo deželo in Neftálijevo deželo, v prihodnjih časih pa bo povzdignil pot ob morju, Transjordanijo, pogansko Galilejo.” (Iz 8, 22b) Kot rečeno, je veliki zbor Galilejo na nek način zaničeval. Nikodemu, članu velikega zbora, ki je bil na skrivaj Jezusov učenec, so Jezusovi nasprotniki očitali nepoučenost, češ naj se pouči, da “iz Galileje ne pride noben prerok” (Jn 7, 52). V Apostolskih delih pa najdemo znameniti Petrov govor po obisku stotnika Kornelija – gre za Petrovo temeljno oznanilo o Jezusu: “Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez…” (Apd 10, 37).
Galileja je torej na nek način začetek in konec, alfa in omega Jezusovega javnega delovanja. Je kraj, kjer Jezus pokliče prve učence. Evangelijski odlomek zgoraj omenja dva bratska para: Andrej in Simon Peter ter Jakob in Janez. Vsi štirje so bili ribiči, torej obrtniki, ki so si s trdim delom služili vsakdanji kruh in niso bili ravno veliko poučeni o verskem izročilu. Niso namreč pripadali posvečeni bratovščini očetov vere (haberim), ampak so bili preprosti ljudje, “ljudje zemlje” (am-ha-arec). Preprosti galilejski ribiči, med njimi tudi bodoči prvi papež, zagotovo niso mogli narediti velikega vtisa na jeruzalemske učenjake ter versko elito. A na Jezusov klic se takoj odzovejo. Ne oklevajo. Verjetno nimajo kaj dosti izgubiti. Pred tem so verjetno že poslušali Janeza Krstnika. Sedaj vedo, da je Jezus tisti, ki mu je Janez pripravljal pot. Njihove barke in mreže, pa tudi družine (Janezov in Jakobov oče Zebedej ostane sam) jih priklepajo k varnemu življenju, tako pa morajo sedaj iti z Jezusom na “odprto morje” in postati “ribiči ljudi”. Zato papeži od takrat nosijo t. i. ribičev prstan.
Jezus tako izvede prvi veliki misijon v svoji domači Galileji. Začel je učiti po shodnicah in oznanjati evangelij kraljestva. Torej dobro novico, da je Božje kraljestvo tako rekoč že tu. Navzočnost tega kraljestva je potrjeval z ozdravljenji in slabosti med ljudstvom. Takrat Jezus še ni imel okoli sebe izoblikovane apostolske dvanajsterice, se mu je pa pridruževalo vse več učencev in šele kasneje je nekatere od njih imenoval za apostole.
V premislek: ali Jezus tudi dandanes ozdravlja ali pa smo na to njegovo poslanstvo pozabili, češ to je bilo takrat? Ali zaupamo v Božje obljube?
C. R.
The post (MISEL ZA GOSPODOV DAN) “Hodi za menoj, napravil te bom za ribiča ljudi!” appeared first on Blagovest.
