Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 18,33-37): Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«
Kar nekoliko neverjetno se sliši, da ob zaključku cerkvenega leta tokrat poslušamo odlomek iz pasijona iz Janezovega evangelija. Evangelist, sicer najmlajši od apostolov, nekoliko bolj podrobno predstavi odnos med Jezusom in Poncijem Pilatom, rimskim upraviteljem Judeje. On je tisti, ki ima sodno oblast, tudi za smrtno kazen. Veliki duhovniki Jezusa obsodijo, ker se je razglasil za Božjega Sina in po njihovo storil bogokletje. Pilatu pa ga izročijo s povsem drugim razlogom, češ da se ima za judovskega kralja in torej steguje roko po oblasti rimskega okupatorja. In resnično Rimljani tu niso poznali šale. V tistem času so bili judovski kralji le še grenak spomin, pa še ti so bili dejansko sad nečimrnosti, ker je izraelsko ljudstvo po nekem obdobju sodnikov, ki so bili posredniki med ljudstvom in Bogom (Jahvejem) kot Kraljem, hotelo biti takšno kakor druga ljudstva. Torej imeti (zemeljskega) kralja. Želja jim je bila uresničena, ampak za veliko ceno: kraljestvo se je razdelilo na dva dela, ki sta bila praktično ves čas v vojni. Edini kralj, ki je bil vreden velikega spomina zaradi mesijanskih obljub, je bil David – pa tudi on je bil grešnik. Njegov sin Salomon pa je nato dal zgraditi tempelj, a se je tudi on prevzel.
Jezus je po Jožefovem rodbinskem deblu pripadal rodbini kralja Davida. Slednji je izhajal iz Judovega rodu, kakor beremo v prvem poglavju Matejevega evangelija. Judje so verovali, da bo mesija prišel iz Davidove rodbine. Pravzaprav je bil vsak kralj v judovski zgodovini Gospodov maziljenec (naziv »mesija« pomeni prav »maziljenec«, tisti, ki ga mazilijo z oljem, v grščini je to »Hristos«, latinizirano »Kristus«). Vendar je bil obljubljeni mesija nekaj več. Čeprav so z oljem mazilili tako kralje kot duhovnike in preroke, je bil obljubljeni m(M)esija nekdo, ki je imel odrešenjsko in vodstveno vlogo. Predvidena je bila obnova izraelskega kraljestva ter uničenje zla. Lahko torej rečemo, da bo novi mesija nekakšen kralj, ki so si ga mnogi Izraelci predstavljali kot političnega osvoboditelja, sploh v času, ko država Izraelcev ni več imela svoje samostojnosti.
Konflikt med različnimi pomeni Jezusove kraljevske vloge se je dejansko začel že zelo zgodaj. Pastirjem v Betlehemu so angeli oznanili, da se je rodil »Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2, 11) Že kmalu po tistem pa so prišli modri z vzhoda in v Jeruzalemu povpraševali, »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj« (Mt 2,2). In to pri tedanjem kralju Herodu, ki je sicer z rimsko pomočjo postal (marionetni) kralj Judeje, sicer pa po rodu napol poganski Idumejec. Povpraševanje modrih je sprožilo silovito reakcijo (poboj betlehemskih dečkov). Razvpiti kralj namreč ni razumel (verjetno tudi modri niso povsem razumeli), da novorojeni »judovski kralj« ni bil mišljen kot zemeljski kralj. Tudi Pilat ni povsem razumel, kaj naj bi pomenilo kraljestvo, »ki ni od tega sveta«. Jezus v dialogu na samem s Pilatom ne zanika, da je kralj. Vendar je njegovo kraljestvo povsem drugačno. Pilat kot pogan in po nazorski usmeritvi skeptik, ki se je lahko zanesel le na moč in oblast, tega ni mogel razumeti. In nekdo, ki je po naravi nihilistični skeptik, bo z veliko nejevero sprejemal govorjenje o resnici.
Nam pa je bilo po Svetem Duhu razodeto Božje kraljestvo. Če evangelij pozorno beremo, Jezus velikokrat govori o Božjem kraljestvu ali o nebeškem kraljestvu. Opisuje ga s primerjavami, ki so človeku blizu. In to kraljestvo je nekaj, kar zelo presega vse zemeljske vladavine. Ne gre samo za to, da je tu en vladar, Jezus, ki je že ob vnebovhodu sedel na Očetovo desnico. Kraljestvo prihaja in si utira pot, preganja zlo, dokler ne bo ob koncu časov, ob Jezusovem ponovnem prihodu, zlo popolnoma premagano. In prav zato Kristusa Kralja praznujemo prav na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu, ko smo že usmerjeni k poslednjim rečem. Kot pravi tudi slavospev na nedeljo Kristusa Kralja: »Njegovo kraljestvo je kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti in miru in ljubezni.«
In kaj nam želi ta praznik sporočiti? Predvsem to, da si je vredno prizadevati za vstop v Božje kraljestvo. Pot vanj pogosto vodi skozi zelo ozka vrata. V Božje kraljestvo smo sicer vsi povabljeni, a vstop vanj ni tako preprost – zahteva našo ponižnost in zaupanje v Božje usmiljenje. To ne pomeni, da nam je vse dovoljeno, kot da Boga ni, pač pa da se zavedamo lastne grešnosti in nevrednosti. Božje kraljestvo je za nas dar. Lahko ga (pred)okušamo že tu, a tista Božja slava se bo razdela po zemeljski smrti. »S smrtjo se rodimo za večno življenje,« je nekoč zapisal sv. Frančišek Asiški. Božje kraljestvo je sad odrešenja, ki se dogaja po skupnosti. Dokler pa se vse to ne zgodi, moramo Božje kraljestvo širiti po svetu. Ne samo z dobrimi deli, ampak z oznanilom in pričevanjem o Kristusu, ki je Kralj. Ko ga sprejmemo za svojega Gospoda in Kralja, ko je On na prvem mestu, je vse na pravem mestu. In zato s tem premislekom nekako stopamo v adventni čas, ko pričakujemo dokončno Božjo zmago na tem svetu. Prišel bo, ne bo odlašal!
C. R.
The post (MISEL ZA GOSPODOV DAN) Kraljestvo, ki ni od tega sveta, prihaja k nam! appeared first on Blagovest.
