Dragi sobratje duhovniki, drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre!
Današnjega človeka v odnosih zaznamuje samo delna pripadnost in zvestoba le do neke določene mere, dokler to meni koristi. Potem pa, ko pride prva preizkušnja, je pripadnosti konec in jo na hitro prekinemo. To se opaža tudi v verskem življenju. Zakaj se tudi v veri tako težko odločimo scela za Boga?
Manjka celostna izročitev Bogu in osebna vera. O takšni celostni izročitvi Bogu nam spregovori današnji evangelij. V odlomku, ki smo ga slišali, ne gre samo za poročilo ozdravitve slepega, ki je dolgo sedel ob poti in prosjačil. Tudi njegov klic na pomoč, ni samo običajen klic, ampak je glasno vpitje, ki se dotakne celo našega srca, kaj šele Jezusovega: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Jezusovi spremljevalci in poslušalci so ga mirili, naj bo tiho, saj jih je njegovo vpitje motilo. Toda slepi še naprej prosi in vpije. Jezus Kristus je namreč ostal še edino upanje zanj. Zato se ni dal utišati, ampak na vso moč prosi in hkrati v ozadju upa, da mu bo Jezus vendarle lahko pomagal. Jezus se je ob vsem tem ustavil in velel: »Pokličite ga!« S tem je pokazal na pravo podobo Boga: Vsemogočni in večni Bog sliši vpitje človeka, ki je v stiski in se mu želi približati. Tako se Jezus ob tem dogodku pokaže, kot tisti, ki je prišel, da bi nam služil, kot služabnik: »Kaj hočeš, da ti storim?«
Bog je tisti, ki nam prihaja naproti. On daje pobudo, da ga lahko prosimo in uslišanje naših prošenj je njegov dar. Današnji evangelij nam nazorno pove, da človek v resnici potrebuje pomoč »od zgoraj«, da se mu odprejo duhovne oči. Ko začnemo stvari presojati s tem duhovnim pogledom, takrat lahko v polnosti zaživimo in naenkrat se zavemo, da smo zaživeli neko novo, doslej neznano razsežnost svojega življenja. V tem procesu gre za dve ravni našega spoznavanja. Razliko med obema ravnema lepo izrazi prehod med pojmoma: »slišati« ter »slišati in videti«. Slepi v današnjem evangeliju je naredil korak, ki ga drugi niso bili sposobni storiti: dobro se je zavedal, da človek nima vida sam od sebe, pa tudi življenja ne. Zato se je obrnil na tistega, ki pravi, da je Luč sveta, na »Davidovega« sina, na »Mesijo« Ko Jezus slepega pokliče, ta odvrže plašč. V duhovnem pomenu odvrženo ogrinjalo pomeni razkritje, kdo v resnici sem, na kateri družbeni stopnji in kaj vse nosim v svoji notranjosti. Slepec, ki je odvrgel svoj plašč, pomeni, da je od sebe odvrgel svojo zgodovino, vse, kar ga je težilo do trenutka, ko se je srečal z Jezusom. Jezus Kristus prihaja zato, da nas osvobodi vseh ovir in vsega balasta, kar ljudje nosimo v sebi in kar po nepotrebnem otežuje naše življenje. Zanimivo je tudi, da pri dejanju te ozdravite Jezus ni naredil kakšnega posebnega znamenja ali geste, tudi ni izrekel nobene besede. Slepega je preprosto poklical in ga vprašal: »Kaj želiš, da ti storim«. Jezus je hotel, da bolnik sam sebi postavi diagnozo in da na glas pred njim izpove svojo prošnjo. Na koncu slepega reši in ozdravi vera in pripravljenost, da sprejme Jezusa v svoje življenje. Kot nam pravi apostol Janez. »Tistim pa, ki so ga (Jezusa) sprejeli, je dal moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,12). Po ozdravitvi slepi Jezusa ni več zgolj slišal, ampak, ga je tudi videl. Verovati tako pomeni narediti prehod od ušes do oči. Človek, ki je prej sedel »ob poti«, je s tem srečanjem postal pravi Jezusov učenec. Srečanje z Jezusom ga je osvobodilo bremena slepote, zavrgel je stvari, na katere je bil prej napačno navezan, in je »šel po poti za njim«
Danes obhajamo 95. svetovni misijonski dan. Papež Frančišek nam v poslanici za misijonsko nedeljo, z naslovom: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (Apd 4,20), želi sporočiti, da tudi mi lahko rečemo enako, kot apostoli in prvi kristjani: »Ne moremo, da ne bi govorili o tem, kar smo videli in slišali.« Vse, kar smo prejeli od Gospoda, je namenjeno, da uporabimo za dobro in solidarno delimo med nami. Bog nas je ustvaril z ljubeznijo, ki nam jo je vtisnil v naša srca, da bi nas izkustvo uresničene ljubezni osrečevalo. Iz ljubezni nam je poslal svojega Sina, ki nas je s svojo, popolno ljubeznijo, odrešil na križu. Po Svetem Duhu izliva svojo ljubezen v naša srca, da bi imeli pogum živeti pravo ljubezen. Postavlja se nam vprašanje: »Ali je prav, da misijonarke in misijonarji gredo v tuje, poganske dežele oznanjat evangelij Jezusa Kristusa? Gre za vprašanje vere in ljubezni. Papež Frančišek nas v apostolski spodbudi Veselje evangelija spodbuja k evangelizaciji, kakor so to storili tudi mnogi papeži pred njim. Gre za izpolnitev Jezusovega misijonskega naročila: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15).Vprašanje je samo: »Kako in na kak način«? Odgovor je, da oznanjamo z ljubeznijo to, kar smo sami slišali in doživeli, iz svojega osebnega izkustva. Misijonarji, kot pravi papež Frančišek, ne gredo v svet na svojo pobudo, ampak je to poslanstvo Cerkve in je neločljivo povezano z njenim Gospodom. Noben misijonar ne oznanja evangelij »iz sebe«, temveč je poslan po Cerkvi, ki je prejela to poslanstvo od Kristusa. Na ta način so misijonarji v resnici glasniki Božjega kraljestva. Slovenci imamo svetle zglede misijonark in misijonarjev, ki so bili, in so tudi še danes ponižni delavci Kraljestva in oznanjevalci Kristusovega veselega oznanila.
Letošnjo misijonsko nedeljo zaznamuje misijonar, minoritski pater Miha Drevenšek, ki je deloval v Zambiji, in letos mineva 10 let od njegove smrti. Veljal je pridnega, nadarjenega in delavnega misijonarja, ki je imel poseben čut za uboge in ranljive osebe. Ne samo, da je ljudem konkretno pomagal, ampak se je tudi pogumno zavzemal za njihove pravice. Ni se zavzemal le za boljše življenjske pogoje malega človeka, ampak, da bi se njihov glas tudi slišal v javnosti. Zato se je zavzemal za svobodo medijev in pravico do svobodnega izražanja. Bil je duhovnik s preroškim duhom, ki si je pridobil zaupanje ljudi, h katerim je bil poslan, kajti evangelij je oznanjal tako, da je svoje oznanjevanje potrjeval s svojim življenjem. Vsak, ki se je srečal z njim, je začutil veselje, ki je kar vrelo iz njega. Čutil je, da mora svoje notranje veselje, svojo pristno in globoko vero deliti še drugim in jim prinašati veselje in upanje. Njegov misijon sv. Jožefa v Ndoli je po njegovi zaslugi bil in ostaja verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Ustanovil je radijsko postajo in odprl tiskarno. Vse, česar se je lotil, je uspelo, saj se je z dušo in srcem predal misijonskemu poslanstvu. Papež Frančišek pravi: »Človek, ki ljubi, nikoli ne miruje: ljubezen ga žene ven iz sebe, k njej je pritegnjen in z njo privlači druge, razdaja se drugim in plete vezi, ki podarjajo življenje.« Ob p. Mihu čutimo, kako se je v njegovem delu uresničilo to, kar je geslo letošnje misijonske nedelje: »Ne morem, da ne bi govoril o tem in živel za to, kar nosim tako globoko v srcu«. To je poslanstvo, ki vodi k drugemu, k odprtosti za drugega in za pričevanje, kako velike reči je Gospod storil za nas. In to želimo podariti tudi drugim. Ob današnji misijonski nedelji s svojo molitvijo in z našo konkretno ljubeznijo objemimo naše misijonarke in misijonarke, ki uresničujejo Jezusovo naročilo, da se Evangelij oznanja na vseh koncih sveta. Misijonska nedelja je tudi za vse nas spodbuda, da z novim žarom in obnovljenim obrazom naše Cerkve, na temelju bogate tradicije, pričujemo za Kristusa, najprej z življenjem po evangeliju, pa tudi z besedo, bodisi izgovorjeno ali pisano. Ravno zato je papež Frančišek želel, da ne obhajamo samo misijonske nedelje, ampak misijonski mesec, da bi se tako še bolj navzeli misijonskega Duha, da bi postali bolj pričevalni. Papež Frančišek pravi, da je Cerkev avtentična in pričevalna, ko je blizu ljudem, ko jih zna poslušati, potem jim lahko prinese veselo oznanilo evangelija. Obnovljeni, misijonski obraz Cerkve se lahko rodi samo iz zvestobe evangeliju. Evangeljska pot nas vodi na obrobja, k ubogim, ne samo tistim, ki trpijo materialno pomanjkanje, ampak tudi k ljudem, ki iščejo smisel svojemu življenju, ki v sebi nosijo neštete rane in razočaranja. Gospod ve, kaj je dobro za nas in kaj je dobro za vse te, ki hrepenijo po veselem oznanilu in so potrebni naše pomoči. Najvišje dobro za nas je zveličanje, ki nam ga je dosegel sam Božji Sin, s križem in trpljenjem. Bog nam želi to najvišje dobro tudi podeliti, če bomo imeli pristno vero in zaupanje vanj, kot je imel to slepi Bartimaj. Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit
