Ne bodo ti več rekli Zapuščena, tvoja dežela ne bo Osamljena
Nobeno človeško življenje ne teče naravnost, ampak je bolj podobno krivulji z nenehnimi vzponi in padci. Obdobja porazov, ko se zdi, da je vse, kar smo v življenju gradili, porušeno, so za večino zelo težka, za marsikoga brezupna. Težko je videti smisel, ko imaš občutek, da pred teboj ni nobene prihodnosti, ko ne moreš narediti naslednjega koraka in si popolnoma izgubljen. Takrat se z zadnjimi močmi oklepaš upanja, da za vsakim dežjem posije sonce, da za zimo, ki je neke vrste predokus smrti, vedno pride pomlad. O tej izkušnji nam je govoril prerok Izaija v prvem berilu. Judje so v babilonski sužnosti najbolj potrebovali nekoga, ki bi jim dal novo upanje, jih potolažil in jim dal močno vero, da domovina ni izgubljena, da je vrnitev pred vrati.
Za preroke 8. stoletja pred Kristusom je imelo mesto Jeruzalem poseben pomen: bilo je Božje mesto in zdržati je moralo pred sovražnimi napadi. Minilo je že več desetletij, odkar sta bila Jeruzalem in njegov tempelj porušena. Judeja je opustošena in zdi se, da je Gospod na izvoljeni narod pozabil. Trenutna izguba mesta izgnancem ne sme vzeti vere. Zato je prerok Izaija moral ljudstvo prepričati, da je pred njimi novo obdobje, ko bodo izraze »Zapuščena« in »Osamljena« nadomestila imena, kot so »Omožena« in »Pri njej je moja radost«. V Izaijevi knjigi je veliko takšnih obljub, ki niso vezane le na konkretno situacijo izvoljenega naroda v Babilonu, ampak se bodo uresničile več stoletij kasneje, ko Judje več ne bodo v ujetništvu in izpolnitev obljub ne bo vezana le na izvoljeni narod, ampak na vse človeštvo. Ko je kralj Kir po zavzetju Babilona dovolil Izraelcem – kakor tudi drugim narodom v babilonskem ujetništvu -, da so se vrnili v svojo deželo, je samo izpolnil upanje, ki v narodu ni nikoli splahnelo.
Upanje je v resnici osrednja beseda svetopisemske vere in sicer tako zelo, da sta besedi vera in upanje na različnih mestih zamenljivi. Podobno kot Judje v babilonski sužnosti so se počutili prvi kristjani v času preganjanj, zato je apostol Pavel spominjal Efežane na to, kako so bili pred srečanjem s Kristusom »brez upanja in brez Boga na svetu« (Ef 2,12). Pavel sicer dobro ve, da so imeli bogove, da so imeli vero, a njihovi bogovi so postali vprašljivi in niso dajali nobenega upanja. Tesaloničane pa je Pavel bodril rekoč: Ne bodite žalostni »kakor drugi, ki nimajo upanja« (1 Tes 4,13). To ne pomeni, da kristjani jasno vedo, kaj je pred njimi, ampak, da vedo, da njihovo življenje ne teče v prazno. Samo takrat, ko je naša prihodnost res zanesljiva, je mogoče živeti tudi sedanjost. Zato krščanstvo ni bilo vesela novica, ki bo razkrivala nerazkrite skrivnosti, ampak gre bolj za veselo sporočilo o tem, kar je mogoče vedeti in kar dejansko spreminja naše življenje. Zato vsakdo, ki ima upanje, živi drugače. Podarjeno mu je novo življenje. Ko smo na tleh je treba vstati. Morda mislimo, da to ne zmoremo! Takšno mišljenje je zmotno. Zato se nehajmo izgovarjati, da ne zmoremo, kajti ob nas je Kristus, ki nam podaja roko in nam govori: »Vstani! Jaz sem s teboj!«
Branko Balažic SDB Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija
The post 2. nedelja med letom appeared first on Salve.
