Kakšna je tvoja cena? Koliko si vreden?
Vsaka svoboda ima svojo ceno? Kaj pa ljubezen? Koliko stane prava ljubezen? Jezusa je Juda Iškarjot prodal za trideset srebrnikov, Jožefa so njegovi bratje prodali za vrednost enega sužnja, Orfej, največji grški mitični pevec, je tako ljubil lepo Evridiko, da se je po njeni smrti spustil v podzemlje, da bi jo dobil nazaj. Hada in njegovo ženo Perzefono, ki sta vladala podzemlju je tako ganil s svojo glasbo, da sta mu Evridiko vrnila pod pogojem, da je na poti iz podzemlja ne bo pogledal. Ko je Orfej že ugledal sončno svetlobo, Evridika, ki je stopala za njim, pa še ni izstopila iz podzemlja, se je spozabil, se obrnil proti njej in jo izgubil za vedno. Pevec je zaman poskušal spet prečkati reko v podzemlje in tako je sedem dni presedel pri stigijskem bregu. Nato se je umaknil v planine Balkana, kjer je igral le še žalostne pesmi. Takšna je prava ljubezen: človeka popolnoma prevzame in ko jo izgubiš, je tvoje srce žalostno in ga ni mogoče potolažiti.
Danes pa vedno bolj ugotavljamo, da je človeška ljubezen podobna izdelku na policah trgovine. Velikokrat gre za igro, kdo da več in tako je naše življenju podobno povpraševanju na trgu, kot se je to dogajalo na tržnicah, kjer so prodajali sužnje. Prodajamo se, da bi tako vzbudili pozornost. To se še na prav poseben način vidi pri dekletih, ki se ekstravagantno oblačijo, da bi vzbudile pozornost pri moških.
Evangeljski odlomek, ki smo ga danes poslušali govori o najemnikih, o ljudeh, ki urejujejo posle za nekoga drugega. Na posrednika se ne moreš zanesti, ker je zelo priliznjen, lep v svojih besedah, a njegovi načrti so drugačni. Ko s plačilom ni zadovoljen, se takoj umakne. To naredi tudi takrat, ko se čuti ogrožanega. Ko se pojavijo volkovi, najemnik takoj zbeži in mu za ovce, ki so mu bile zaupane, ni mar.
V naših medosebnih odnosih ni nič drugače: če ljubimo kot najemniki, se umaknemo, ko opazimo, da smo v podrejenem položaju, ko se nam zdi cena previsoka in dobiček premajhen. In vendar se zgodi, da najdemo koga, ki poskuša ljubiti tako, kot ljubi Jezus, ki ljubi kot pravi pastir. Pravi pastir je zaljubljen v svoje pašnike, zato se kljub nevarnosti ne umakne. Njegovo osnovno pravilo je: »Nikoli se ne umakni, preprosto ostani in tvegaj do konca!«
Kdo je pastir? Oseba, ki se zaveda, da živi za nekoga. Pripravljen je dati svoje življenja, ne da bi si postavljal nepotrebna vprašanja. Smisel njegovega življenja je, da za nekoga skrbi. Pastir ima v ospredju potrebe svoje črede, zato se nikoli ne umakne.
Evangeljski odlomek nam je govoril o staji, ki je odprta, ni zadušljiva, ampak je varna na tak način, da ni nasilna. To je lepa podoba prave ljubezni. Tako nas Jezus ljubi. Njegova ljubezen je lepa, privlačna in dobrohotna. Kdor tako ljubi, se mu ni treba skrivati. Najemnik je navadno preoblečen, daje ti vtis, da te ima rad od srca, zato mora dobro skriti svoje prave namene. Pravi pastir pa hoče biti prepoznaven, njegova moč je v njegovem glasu. Niso toliko pomembne besede, ki jih izgovori, ni toliko pomembno, kaj govori, ker je pomemben njegov glas, kajti ta ga loči od vseh drugih glasov. Vi, ki ste poročeni, pomislite kako prepoznate drug drugega po barvi glasu, po vonju, po tišini, ki je pomirjujoča, ali pa po odsotnosti glasu, ko so težki dnevi brez besed, kar ubija. Ljubezen se čuti v prepoznavanju glasu drugega, tudi ko smo čisto tiho.
Ljubezen ne sme biti nikoli prisila. Zato je Jezus pravi o sebi: »Jaz dajem življenje zate!« V ljubezni se ne podarjaš drugemu za neko ceno, ampak zato, ker je ljubiti lepo, ker je v podarjanju drugemu prava sreča. Ljubezen namreč ni neka dolžnost, ampak svobodna odločitev. Najemnik je pod pritiskom, on je v tej službi zaradi neke potrebe, pastir pa opravlja svojo službo zato, ker se je tako odločil, ker je lepo biti pastir, ker je ljubezen nekaj lepega in dobrega.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedeljska meditacija Velikonočni čas
The post 4. velikonočna nedelja appeared first on Salve.
