Ne sejemo kateri koli dan v letu! Vse ob svojem času!
Ne želim si, da bi za božič na vrtu cvetele vrtnice in prav tako si ne želim, da bi maja gazil po snegu: ugaja mi, da se vsaka stvar zgodi takrat, ko je zanjo nastopil pravi čas! Tako je prepričana večina zahodnih Evropejcev. Tudi ne sejemo vsak trenutek v letu. Za vsako setev je predviden primeren čas v letu, zato govorimo o letnih časih. Za nas zahodnjake so predvideni štirje letni časi in kako nestrpno jih pričakujemo. Pozimi mora biti sneg, pomlad se začne z zvončki in trobenticami, poleti vse cveti in preden začne jesen imamo že prvo žetev. Seme je treba vreči v zemljo, ko je zemlja še hladna, ko je čas tišine in osamljenosti. To je primeren čas, da seme začne s svojim potovanjem v novo življenje.
Tudi v našem osebnem življenju so obdobja, ko smo poklicani, da smo sami, pogreznjeni sami vase, v svojo temo, nejasnost, obup in čakamo s tisto majhno trohico upanja, da se bo zgodilo nekaj pomembnega, da bo prišla rešitev. Pri kakšnem se zgodi, da celo življenje gnije in ne rodi nobenih sadov. Gre za semena, ki se nočejo odpreti in se ne želijo spremeniti v kaj dobrega in koristnega. Rečeno bolj preprosto: tudi med nami so taki, ki nikoli resnično ne ljubijo, so vse življenje zaprti v svoj egoizem in še kot odrasli ostanejo pubertetniki. To so ljudje, v katerih ni prostora za kakšno novo življenje.
Ko odrastemo naj bi bili sposobni zgniti v zemlji tako kot seme. To je čas, ko skušamo pozabiti nase, se odreči svojim mladostnim muham in se prepustiti spremembi, ki je za večino boleča, ker se ni znebili prepričanja, da darovanje samega sebe ni neko izgubljanje, ampak preraščanje v nekaj novega, kar je lepše in popolnejše. Kdor hoče ustvariti novo življenje, se mora prepustiti izničenju. V roži, ki cveti, se seme ne vidi, a je znotraj rože. Ko razbiješ alabastrno posodo s parfumiranim oljem, posode več ne moreš sestaviti in tudi olja več ne moreš spraviti v posodo. Vsi navzoči pa začutijo omamni vonj parfuma in olja, kar jih spravi v dobro voljo. Prava ljubezen v določenem trenutku izgine in se ne trudi, da bi bila nenehno vidna. Ljubezen je nepovratna kot seme, ki je zgnilo in se več ne trudi, da bi se vrnilo v prvotno obliko. Seme ustvarja novo življenje in se več ne more vrniti nazaj.
Jezus je prava podoba ljubezni, ki je dozorela, zato je dovolil, da se je na križu lahko popolnoma izničil. Daroval se je enkrat za zmeraj in vrnitve v prvotno stanje ni več. On je dal življenje za nas brez nekega pričakovanja, da bo kaj prejel v zameno. Nekaj podobnega se dogaja v našem življenju, a vsi niso sami sposobni priti do zastonjske osebne podaritve. Zato na svoji poti potrebujejo kakšnega spremljevalca. Ljubezen nosimo vsi globoko v sebi in se zavedamo, da naše življenje dobi svojo polnost, ko smo se sposobni podariti drugemu in ga osrečiti.
V današnjem evangeliju smo slišali o Grkih, ki so želeli videti Jezusa, hoteli so videti pravi obraz ljubezni. O Jezusu so veliko slišali, zato so se hoteli na lastne oči prepričati, če obstaja popoln človek, po katerem se lahko zgledujejo. Ko se ne znajdemo je dobro, da najdemo koga, ki nam pomaga najti osebo, ki jo iščemo. Morda ni slučajno, da so se ti Grki obrnili na Filipa, ki je bil doma iz Betsaide v Galileji. Mesto leži na meji z Grčijo, zato se jim je zdelo, da ta človek razume, kaj pomeni biti oddaljen in izključen iz dogajanja, ki predstavlja novo, polno življenje.
Tako kot za te Grke, ki so hoteli videti Jezusa, so tudi v našem življenju časi in obdobja, ki od nas zahtevajo, da se premaknemo, da začnemo iskati to, kar nam manjka. Tudi v Jezusovem življenju so bila takšna obdobja, ki so si sledila, trenutki, ko se je odločal, kako bo potekalo njegovo poslanstvo in kako bo prišlo do popolnega darovanja. Ne gre za nepredvidene stvari, ampak za dobro načrtovane zadeve, ko rastemo korak za korakom, dokler ne nastopi čas, ko življenje izbruhne v vsej polnosti. Za Jezusa se je to zgodilo na križu. Tako tudi mi: vsak dan glejmo proti cilju, ki smo si ga postavili in živimo v prepričanju, da se temu cilju vsak dan bolj bližamo. To naj nas osrečuje in opogumlja, da na poti ne omagamo.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto B Postni čas
The post 5. postna nedelja appeared first on Salve.
