Na predstavitvi nove, jeruzalemske izdaje Svetega pisma, je zbrane nagovoril tudi vodja projekta in glavni urednik, akademik dr. Jože Krašovec, ki je do leta 2017 vodil tudi programsko skupino prevajalcev. Dr. Krašovca so zbrani pred nagovorom, ki ga objavljamo v celoti, najprej počastili z aplavzom.
V letih od 1981 do 1996 smo pod mojim vodstvom pripravili novi komentirani ekumenski prevod Svetega pisma (SSP: Slovenski standardni prevod) po vzoru francoskega ekumenskega prevoda Svetega pisma (TOB). S tem smo nadomestili prvo slovensko ekumensko izdajo iz leta 1974, ki jo je Britanska biblična družba ponatiskovala desetletja brez uvodov, opomb in seznama referenc. Slovenska javnost je zato tako rekoč zahtevala nov, bogato komentiran prevod Svetega pisma. Ko sem končal specialistični študij v tujini in sem začel predavati na Teološki fakulteti, me je ugleden župnik velike mestne župnije presenetil s pozivom: »Pripravite nov prevod Svetega pisma z uvodi in opombami, sicer bo vse hudič vzel.« Ta poziv izraža preprosto dejstvo, da v Sloveniji nimamo kopice bibličnih komentarjev kot drugi večji narodi, zato je izdaja Svetega pisma s komentarji za večino ljudi edini uporabni priročnik.
V obdobju od leta 1980 do leta 2024 sta pri nas nastala kar dva prevoda, ki sta bogato komentirana. Potek priprave komentiranega ekumenskega prevoda (SSP) je obširno dokumentiran v moji monografiji Med izvirnikom in prevodi (2001). V letih od 2006 do 2024 smo zelo skrbno pripravljali novi komentirani prevod po vzoru francoske La Bible de Jérusalem z mandatom Slovenske škofovske konference. Tako smo po desetletjih pričakovanja dobili končno verzijo uradnega prevoda Svetega pismo, ki bo osnova za liturgične priročnike in študijske namene. Ta prevod lahko imenujemo »literarni prevod« iz izvirnih jezikov. Uvode, opombe, obsežne sezname referenc in bogate dodatke smo prevzeli iz francoske La Bible de Jérusalem, ki ima drugačen koncept komentiranja prevoda, kakor francoski ekumenski prevod (TOB). Če francoski ekumenski prevod daje prednost »stvarnim« opombam, La Bible de Jérusalem daje prednost temeljnim teološkim premislekom klasikov naše kulture od antike do danes. Naš novi, uradni prevod Svetega pisma kljub temu ne ukinja prejšnjega, ekumenskega, ampak ga v vseh bistvenih postavkah dopolnjuje. To je končno razvidno že iz dejstva, da so v obeh francoskih tipih komentiranega prevoda v veliki meri sodelovali isti strokovnjaki iz celotnega francoskega govornega področja po svetu.
Podobno kot Francija in veliko drugih držav ima zdaj Slovenija dva komentirana prevoda, ki se v veliko pogledih dopolnjujeta in tako bogatita naš verski in kulturni prostor. S tem smo dobili izvedbo dveh paradigem prevajanja in komentiranja Svetega pisma, ki sta značilni za celotno zgodovino judovstva in krščanstva od antike do danes. Ekumenski prevod v slovenskem in v srednje-evropskem prostoru v marsičem spominja na Luthrovo nemško individualistično ideološko izročilo, osredotočeno na doktrino o opravičenju in na postavko sola scriptura, novi uradni prevod pa z izrazitim in celostnim obratom k virom (ad fontes) izvirnega svetopisemskega besedila in izredno bogate in ustvarjalne razlage Svetega pisma pri cerkvenih očetih uveljavlja vsestransko univerzalno, torej katoliško razsežnost iskanja edinosti z odprtim vrednotenjem vseh, torej ne selektivno izbranih virov bogate zapuščine judovstva in krščanstva. To velja tako za prevajanje in razlaganje besedišča, metafor, simbolov, sloga in retorike kot za dediščino kulture in splošne znanosti. V bogati družbi drugih evropskih prevodov ta prevod v bistvenih postavkah sledi zgledu literarne tradicije angleške King James Version, ki že 400 let po vsem svetu deluje kot najmočnejša gonilna sila razvoja jezika, literature, drugih umetnosti in znanosti.
V predgovoru in v glavnem uvodu naš novi prevod Svetega pisma nudi izčrpne podatke o okoliščinah, o postopku nastajanja in o značilnostih tega obsežnega in zahtevnega dela. Med dve leti trajajočim delom sklepne usklajevalne redakcije pa se je ponudila še priložnost, da sem pripravil knjižico z naslovom Okoliščine nastanka in značilnosti celotnih slovenskih prevodov svetega pisma. Povod za to je pred dvema letoma dala prof. dr. Nike Kocijančič z vabilom v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, da za zbornik Zgodovina slovenskega literarnega prevoda (2023) napišem prispevek o prevodih Svetega pisma v obdobju po reformaciji (Krašovec 2023, 109‒127). Univerza v Ljubljani je novembra leta 2023 vsem avtorjem monografije Zgodovina slovenskega literarnega prevajanja dodelila priznanje »za najodličnejši raziskovalni dosežek Univerze v Ljubljani v letu 2023«.
Po vseh dosedanjih objavah o okoliščinah priprave in o značilnostih vseh sedmih celotnih slovenskih prevodov Svetega pisma se zdi smiselno, da v tej strokovni predstavitvi temeljne podatke, ki so navedeni v predgovoru in v glavnem uvodu same izdaje novega prevoda Svetega pisma, dopolnim z ugotovitvami, ki se bolj redko pojavljajo v izdajah prevodov Svetega pisma. Osredotočil se bom na predstavitev izvornih osnov našega prevoda v več kakor tisočletni zgodovini nastajanja Svetega pisma in v več kakor dvatisočletni zgodovini prevajanja Svetega pisma v razne jezike.
Na začetku vsakega projekta prevoda Svetega pisma morajo prevajalci in drugi sodelavci razrešiti vprašanje, na katere vire se bodo oprli. Danes je samoumevno, da ne prevajamo iz prevoda, kot sta grški prevod Stare zaveze (Septuaginta) iz sklepnega obdobja Stare zaveze, ali iz latinske Vulgate iz konca četrtega stoletja, ampak iz izvirnih jezikov: Staro zavezo torej iz hebrejščine, aramejščine in grščine, Novo zavezo iz grščine. Zaradi vračanja k virom (ad fontes) pa morajo vsi prevajalci toliko bolj upoštevati vsaj tri med seboj povezane okoliščine. Prvič, povečan obseg in pomen znanosti tekstne kritike, ki poleg izvirnika vključuje starejše prevode Svetega pisma. Drugič, pričakovanje bralcev potencialnega prevoda Svetega pisma, da bo prevod ustrezal najvišjim standardom visoko razvite literarne ravni prevodnega jezika, skupaj z vso dediščino zgodovine literarne kritike. Tretjič, judovska in krščanska doktrina, da izvirno besedilo Svetega pisma ni nastalo kot »privatno« ustvarjalno delo, temveč po posebnem navdihu kot Božja beseda.
Preroki so se najbolj brezpogojno sledili notranjemu imperativu, da ne smejo zapisati niti črke v svojem imenu, temveč samo to, kar so prejeli po navdihu od Boga. Posledica tega njihovega prepričanja je, da tako v judovstvu kot v krščanstvu Sveto pismo velja kot »knjiga knjig«, ki je v vsebinskem in oblikovnem pogledu nedotakljiva in nespremenljiva. Zato prevodi Svetega pisma za potrebe skupnosti nikoli niso veljali kot privatno delo predrznih posameznikov, temveč kot privilegij posebnega poslanstva, ki ga izbrani prevajalci prejmejo od skupnosti verujočih skupaj z neprimerljivo moralno odgovornostjo. S to zavestjo so prevajalci doslej celotno Sveto pismo prevedli v 736 jezikov, Novo zavezo v dodatnih 1,658 jezikov, manjše dele Svetega pisma pa še v dodatnih 1,264 jezikov (Wycliffe Global Alliance).
Meje pluralizma v pristopih v prevajanju Svetega pisma
Cilj prevoda Svetega pisma je ustvariti besedilo v drugem jeziku približno v enakem slogu kot je slog izvirnika. Ko razpravljamo o pristopih v prevajanju, upoštevamo dejstvo, da so različne svetopisemske knjige bile napisane kot rokopisi, ki so bili večkrat prepisani in vključeni v večje literarne enote. Rokopisi začetnih odlomkov se vsaj v celoti niso ohranili, obstaja pa na tisoče izvodov prepisov večjih ali manjših delov Stare in Nove zaveze. Ko so iz prvotnih odlomkov nastale knjige raznih literarnih vrst in zvrsti, so jih prevedli v jezike, kot so grščina (tj. grški prevodi hebrejske in aramejske Stare zaveze), aramejščina, sirščina, koptščina, armenščina, etiopščina, latinščina itd. Vsak od teh antičnih prevodov nam je danes na voljo v številnih rokopisih. Strokovnjaki tekstne kritike so vse svetopisemske rokopise zbirali in preučevali več sto let in najpomembnejše izsledke vključili v tekstnokritični aparat sodobnih izdaj hebrejske, aramejske in grške Stare zaveze ter grške Nove zaveze. Najsodobnejše tekstnokriktične izdaje izvirnika uporabljajo vsi sodobni prevajalci Svetega pisma po svetu. Za Staro zavezo uporabljamo Biblia Hebraica Stuttgartensia (BHS; 1997), ki je sodobna naslednica izvirne Biblia Hebraica, ki jo je uredil Rudolf Kittel (1906). Za Novo zavezo uporabljamo 28. izdajo Novum Testamentum Graece (2012), ki sta jo prvotno uredila Eberhard in Erwin Nestle (1898), v zadnjem času pa Barbara in Kurt Aland in drugi.
V okviru judovstva in krščanstva se je v obdobju od antike do moderne dobe nabralo na tisoče rokopisov Svetega pisma, med katerimi mrtvomorski (kumranski) rokopisi Stare zaveze iz obdobja pred Kristusom zavzemajo posebno neprecenljivo vrednost, ker so se po uničenju kumranske skupnosti s strani Rimljanov leta 72 nepričakovano ohranili pod peskom v votlinah na obrežju Mrtvega morja. V današnji kritični dobi je tekstna kritika pripomogla k temu, da imamo na celotni naši obli na voljo zanesljive izdaje izvirnega besedila Svetega pisma za vse potrebe prevajanja in preučevanja. Že v antiki pa so pooblaščeni strokovnjaki poskrbeli za to, da so posebno vplivni prevodi Svetega pisma na globalni in regionalni ravni postali del zgodovine tekstne kritike Svetega pisma. Ko gre za razlike v besedilih na jezikovni ravni med izvirnikom in starejšimi prevodi, je razumljivo, da prevajalec tehta med razlogi za eno ali drugo različico. Ker z moralno nujnostjo o tem tehtajo strokovnjaki skozi stoletja, so nastale tradicije pogledov o večji ali manjši zanesljivosti v sprejemanju različic. Ugotovitve strokovnjakov tekstne kritike so postale prvo gradivo za opombe na robu ali pod črto v postopkih prevajanja Svetega pisma. Z razvojem knjižnih jezikov v moderni dobi se je zaostrilo teoretično vprašanje o kriterijih ustreznega prevajanja Svetega pisma. Vsaj tako pomembna kot tekstnokritična in splošna jezikovna vprašanja so postala vprašanja literarne kakovosti prevoda, torej vprašanje razmerja med vsebino in obliko besedila v izvirniku in v prevodih. Kolikor bolj pa se je »knjiga knjig« širila po novih kontinentih, toliko bolj nepregledno je v svetovnih jezikih postalo število strokovnih in znanstvenih študij na področju biblične tekstne in literarne kritike.
V novejšem obdobju je bilo objavljenih precej študij o prevajanju Svetega pisma (Grant 1961; Reymond 1967; Bogaert 1991; Metzger 1991; Worth 1992; Adler 1994; Poythress in Grudem 2000). Posebno dobro sta predstavila namen in težo naloge dobrega prevajanja Svetega pisma Vern S. Poythress in Wayne A. Grudem v knjigi The Gender-Neutral Bible Controversy: Mutting the Masculinity of Gd's Words (2000) v četrtem poglavju pod naslovom »How to Translate« (str. 73‒99). V diskurzu o prevajanju je govor o pomenu besed, besednih zvez in stavkov v ožjem in širšem kontekstu besedil. Na ravni besedišča je veliko govora o osnovnem pomenu posameznih besed, o večpomenskosti besed, ki izražajo duhovne pomenske odtenke, ter o vlogi besednih zvez, stavkov in odstavkov. Vsaka beseda v stavku prispeva k pomenu. Prevesti želimo pomen sporočila kot celote, ne le besed v izolaciji. Prevajalci morajo upoštevati številne načine interakcije besednih pomenov, ko se pojavijo v diskurzu. Človekova sposobnost dojemanja resničnosti v razponu od najbolj materialnih do najbolj duhovnih vidikov resničnosti ima za posledico, da je veliko besed in metafor večpomenskih.
V prevajanju in v interpretaciji je pomembno upoštevati razliko med raznimi žanri besedil v prozi in poeziji. Med literarnimi sredstvi izražanja sporočila igrajo pomembno vlogo metafore in simboli. Dober prevod mora ohraniti metafore in jih torej ne sme spreminjati v abstraktne pojme. Vesten prevajalec se izogiba preoblikovanju vsebine v popolnoma drugačno obliko, ki bi lahko posredovala nekaj, kar je blizu osnovnemu pomenu, vendar bi izgubila veliko drugih dejavnikov, ki prenašajo pomen. Številne razsežnosti prispevajo k celotnemu pomenu in teksturi njenega sporočila. Toda stilisti, študenti književnosti, analitiki diskurza in drugi strokovnjaki lahko vidijo več, kakor nakazuje osnovni pomen besede, besedne zveze in stavki. S svojim čutom za skladnost potrjujejo, kar preučevalci Svetega pisma instinktivno vedo že stoletja. Zavedajo se, da prevod ne more biti svobodna interpretacija, temveč velja kot osnova, na kateri bralci gradijo in oblikujejo interpretacijo:
Najnatančnejši prevod je mogoč le, če prevajalec najprej temeljito interpretira in razume pomen izvirnika, vključno z vsemi njegovimi odtenki v vseh razsežnostih. Šele takrat je pripravljen izdelati prevod, ki ne prenaša le glavnega pomena, temveč tudi vse odtenke izvirnika. V tem smislu vsak prevod predstavlja prevajalčevo najboljše razumevanje ali »razlago« izvirnika. (Poythress in Grudem 2000, 92)
Sveto pismo vsebuje številne literarne oblike besedil, od najbolj popularnih žanrov, kot so zgodovinske pripovedi, rodovniki, pravila obredov, pregovorna modrost, prispodobe (parabole), alegorije, napovedi prerokovanj, molitve, pisma itd., do drugih oblik, ki jih je teže razvrstiti. Ponekod so abstraktni pojmi povzeti kot krajši doktrinalni izrazi, večinoma pa jih nadomesti nekaj specifičnega in konkretnega, toda smisel tistega, kar je za besedami, metaforami, simboli in za literarnimi oblikami, je videz enotnosti in splošne pomembnosti. Podobe, metafore in alegorije iz pastirskega in kmečkega življenja večinoma odsevajo vsakdanje življenje, dejansko, vidno resničnost, so pa tudi odziv na skrite in druge možne pomene izza njih. Svetopisemske metafore in simboli torej nikoli ne morejo zbledeti v sekularizirano enopomenskost, ampak vedno ohranijo bogastvo večpomenskosti v interakciji med dobesednim oziroma »materialnim« in prenesenim, se pravi duhovnim pomenom. Razlog je očiten: človeška duša pač ni in ne more biti del zapuščine ideoloških konvencij, ampak sestavlja najgloblje bistvo človeške duhovne narave, ki ostane živa, tudi ko se cela materialistična srenja zaroti proti njej. Semantična in literarna sredstva izražanja, kot sta govorna figura in besedna igra, največkrat kažejo na nedoumljive globine odnosa med Bogom in človeštvom, ali vsaj na sublimnost človeškega dojemanja brezdanjih razsežnosti vesoljstva.
Prvi grški prevod Svetega pisma (Septuaginta)
V zgodnji in pozni antiki ter na začetku novega veka so nastali prevodi izjemnega duhovnega in kulturnega vpliva, ki so postali del velike dediščine, ki jih mora vsak prevajalec Svetega pisma poznati in po presoji upoštevati kot vir ali model. V zadnjih stoletjih pred Kristusom je 70 judovskih strokovnjakov v helenistični Aleksandriji v Egiptu pripravilo grški prevod Stare zaveze, ki je zaradi izredne razširjenosti grščine postal najvplivnejši antični prevod Svetega pisma (Tov 1988). Naslov Septuaginta pa označuje celotno skupino 70 prevajalcev.
Za ustrezno vrednotenje prevoda grške Septuaginte je nujno upoštevati okoliščine, v katerih je prevod nastal, in osnovni namen prevoda (Krašovec 2013, 59‒64). Najpomembnejša posebnost Septuaginte je, da prevod ni enoten, temveč je sestavljen iz več prevodov, ki so jih pripravili različni avtorji v različnih obdobjih. To razloži, zakaj je stopnja točnosti in odličnosti prevoda tako različna glede na posamezne dele kanona, knjige in dele knjig. Besedišče posameznih knjig Septuaginte kaže, da je pri prevodu sodelovalo več ljudi v obdobju od sredine 3. do konca 1. stoletja pred Kristusom. Kot kaže, je utemeljeno domnevati, da je v tem času nastalo več različnih grških prevodov, Septuaginta pa je standardizirana in avtorizirana različica iz konca 1. stoletja po Kristusu. Povod za prve grške prevode v Egiptu je moral biti enak, kakor je bil v Palestini in v Babiloniji povod za aramejske prevode: razlaga izvirnega hebrejskega besedila med bogoslužjem v sinagogah. Prvi prevodi so bili torej samo delni, se pravi nesistematični.
Prvi grški prevodi so nastali v Egiptu že v prvi polovici 3. stoletja pred Kristusom, če ne že prej. Vzporedno so v Palestini in v Babiloniji morda nastali aramejski prevodi odlomkov Svetega pisma Stare zaveze za liturgično rabo v sinagogah, vendar tega ni mogoče zanesljivo dokazati. Kaže, da je grški prevod, imenovan Septuaginta, najstarejši prevod sploh, vsekakor prvi pisni prevod Svetega pisma. Prevajalci v grščino, ki sodi med indoevropske jezike, so se spopadali z veliko večjimi problemi kakor prevajalci v aramejščino, ki se uvršča v isto severozahodno semitsko jezikovno skupino. Pri prevajanju so morali preseči razlike med dvema jezikovnima sistemoma in razlike med dvema kulturama oz. religijama.
Položaj avtorjev Septuaginte je bil v dveh pogledih edinstven: prvič, prevajanja so se lotili brez modelov prevodov Svetega pisma, kajti v tretjem stoletju pred Kristusom še ni bilo prevodov tujih besedil v grščino; drugič, prevajali so iz semitskega jezika, ki je po svoji jezikovni in miselni zgradbi precej drugačen od indoevropske grščine. Zaradi te temeljne razlike je bilo pogosto težko najti ustreznice v besedah in besednih zvezah. Prevajalec Sirahove knjige ta problem nazorno nakaže v predgovoru, ko pravi:
Prosim vas torej, berite dobrohotno in pazljivo. Prizanesite mi, če se vam bo morda zdelo, da mi je pri prevajanju, kljub prizadevanju, kje spodrsnilo. Nimajo namreč iste moči izrazi, ki so bili prvotno povedani po hebrejsko, če jih prevedejo v drug jezik. Pa ne le to delo, ampak tudi postava sama in preroštva in ostale knjige so nemalo drugačni, če jih beremo v izvirnem jeziku.
Pri prevajalcih je bila pogosto največja težava pomanjkljiva izobrazba v hebrejščini in v judovskem izročilu. Predloga hebrejskega izvirnika, ki so jo prevajalci imeli na voljo, še ni bila opremljena z vokali, to pa je zlasti v manj jasnih primerih pomenilo dodatno možnost napačne interpretacije. Ravno v obdobju, ko je nastajala Septuaginta, so Judje prešli iz arhaične pisave na aramejsko kvadratno pisavo, v kateri je medsebojna podobnost nekaterih črk večja kakor v arhaični. Besedilo tudi še ni bilo opremljeno z ločili in razmiki. Te okoliščine so razlog zamenjave črk v branju in številnih napak v interpretaciji zahtevnejših pesniških mest.
Kljub heterogenosti Septuaginte je treba poudariti, da prevod na splošno odraža prizadevanje za zvestobo izvirniku glede vsebine in oblike. Prevajalci so prevod približali izvirniku in ne nasprotno. Pogosto so prevajali povsem dobesedno in žrtvovali grške idiome, ohranili so hebrejsko zgradbo, ritem in slog stavkov. Eden izmed dokazov za težnjo po zvestobi izvirniku je praksa prevzemanja hebrejskih besed in osebnih imen, ki jih niso znali ustrezno prevesti. Nekateri prevajalci Septuaginte so bili pri izbiri besed in besednih zvez dosledni in so prevajali stereotipno.
Hieronimov latinski prevod Svetega pisma (Vulgata)
Prvi latinski prevodi zrcalijo izjemno spoštljiv odnos prevajalcev do Božje besede Svetega pisma. Ta jih je tako prevzela, da jim pri prevajanju ni šlo v prvi vrsti za lepoto jezika, temveč za zvesto, za dobesedno prestavljanje vseh prvin besedila. Septuaginta na splošno zvesto odraža jezikovno in literarno zgradbo izvirnika. Podobno kot Septuaginta tudi prvi latinski prevodi ohranjajo številne značilnosti hebrejskega načina izražanja in judovskeg
