Položi prst sem in poglej moje roke!
Ko smo razočarani, ranjeni ali jezni, bi radi našli pravo rešitev za nov začetek. Zgodi pa se ravno obratno: zapremo se vase, se jezimo zaradi napak, ki smo jih naredili, iščemo krivca, se maščujemo sami sebi in se zatečemo k rešitvam, ki ne vodijo nikamor. Tako je bilo z apostoli po vstajenju: Jezus se jim je že večkrat prikazal, oni pa še vedno niso verjeli, da je res vstal in živi. Vsak je imel neko svojo zgodbo, pri vseh je izstopala nevera in vsakdo od njih je potreboval svoj čas, da se je sprijaznil z dejstvi. Ta ista zgodba se ponavlja z vsakim od nas.
Današnji evangelij nam je govoril o zaprtih vratih dvorane zadnje večerje. Jezus je prišel že drugič k apostolom, toda njihova vrata so bila še vedno zaprta. Tudi naše srce je pogostokrat podobno zaprtim vratom. Morda je kriv določen strah, morda smo preveč nezaupljivi, lahko pa je tako zato, ker ne verujemo, da je Jezus Bog in naš odrešenik. Jezus pa se ne preda, sposoben je vstopiti skozi zaprta vrata in skozi zaprto srce, da bi stopil v prostor, ki je zapolnjen s strahom, jezo in razočaranji.
Ko Jezus vstopi, ga prestrašeni, obupani in razočarani učenci ne prepoznajo. Enako se dogaja z nami, ko smo prestrašeni: težko je v takšni situaciji biti realist in videti, da je Jezus tik ob tebi in čaka, da spregovoriš, mu poveš, kaj te skrbi in se mu prepustiš. Jezus ni kakšen privid, ampak je oseba, ki se ne skriva in jasno pokaže svoje rane na rokah, nogah in prsih. To so znamenja trpljenja, kajti rane, tudi naše, niso nekaj, kar je nepomembno, ampak govorijo o tem, kakšni smo. Naše rane so naša zgodba. Naše rane govorijo o tem, kako smo ljubili, kakšne so posledice ljubezni in darovanja. Zato se Jezus ne sramuje pokazati rane, ki govorijo o njegove ponižanju in zaničevanju, ki ga je bil deležen.
Končno nastopi trenutek, ko se na obrazih učencev pojavi nasmeh in zadovoljstvo, ker so se srečali z Jezusom, ki je zares živ in ni kakšen privid. In vendar ni odveč, da si zastavimo vprašanje: smo kristjani zares veseli, ker je Jezus vstal od mrtvih? Apostoli po prvem srečanju niso postali veseli in prepričljivi. Ko so Tomažu pripovedovali, da so videli Jezusa, je bilo njihovo govorjenje bolj podobno blodnji. Z njihovih obrazov Tomaž ni razbral, da so ga res videli in jim ni verjel.
Ko smo prejšnjo nedeljo šli od velikonočne procesije in vstajenjske maše, ali so ljudje, s katerimi smo se srečali, razbrali z naših obrazov, da smo zares veseli in srečni? Smo jim voščili veselo veliko noč? V odlomku, ki smo ga brali je Jezus trikrat ponovil: »Shalom – Mir vam bodi!« S tem jim je zaželel, naj bo njihovo življenje polno veselja in radosti. Razpoloženje v dvorani se ni kaj bistveno spremenilo. Jezus pa ni obupal, ampak je dihnil vanje in jim zaupal pomembno poslanstvo: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani!« Ni jih postavil za sodnike, ampak jim je zaupal poslanstvo, ki je povezano z odpuščanjem grehov in z Božjim usmiljenjem. Samo tako lahko pride v svetu do prave spremembe, resničnega miru in sožitja.
Tomaž je predstavnik tistih ljudi, ki ne morejo verovati, ker se srečujejo s kristjani, ki sicer veliko govorijo, a njihovo življenje ne pričuje, da so se zares srečali z vstalim Jezusom. Kaj lahko Tomaža prepriča, da so se drugi učenci zares srečali z vstalim Jezusom? Sam pri sebi si misli: »Če bi do srečanja res prišlo, potem bi se to moralo poznati.« Zato jim reče: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne položim roko v njegovo stran, nikakor ne bom veroval!«
O Tomažu je rečeno, da se je imenoval Dvojček, kar simbolično pomenu, da ima dvojno naravo: malo ne veruje in malo veruje, malo je zunaj skupnosti učencev in malo je z njimi, skratka, obrača po vetru. To je lepa podoba sodobnih kristjanov, ki so oddaljeni, vendar so za praznike malo zraven, ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. To so ljudje, ki so polni dvomov in hkrati bi radi bili zares samostojni in neodvisni. Jezus je s takimi, ki težko verujejo, zelo potrpežljiv. On je vstopil v Tomaževo srce takoj, ko je prišel skozi zaprta vrata v dvorano in Tomaž je takoj zaznal, da ima pred seboj živega Jezusa. In vendar Jezus zahteva od njega, da položi roko v njegovo stran, da otipa rane. S tem hoče Tomažu in vsakemu, ki bi rad videl otipljive dokaze njegovega vstajenja povedati, da je umrl prav zanj, za vsakega, ki težko veruje. Jezus je umrl zame in zate! To je razlog veselja, da pričujemo in vsakemu, ki hoče vedeti razlog naše vere, rečemo: »Jezus je vstal! Vstali bomo tudi mi!«
Župnik Branko Balažic SDB
Leto B Nedeljska meditacija Velikonočni čas
The post BELA NEDELJA appeared first on Salve.
