Roke
si v vsakdanjem življenju zato, da bi bile čiste, pogosto umivamo.
Umivanje rok so že stari narodi pogosto uporabljali v bogoslužju.
Grki in Rimljani so si jih umivali pred vsako daritvijo. Tudi pri
Judih je bilo umivanje rok v bogoslužju zelo pogosto. V prvi
krščanski dobi so si jih umivali duhovniki in verniki zlasti pred
molitvijo in pred svetim obhajilom. Za to umivanje so bile v
preddvorih starih bazilik namenjene fontane (vodnjaki). Zunanje
umivanje je bilo vedno znamenje in opozorilo, da je treba s čistim
srcem služiti Gospodu in oltarju.
Danes
si duhovnik umije roke le po darovanju. To umivanje je v zgodovini
nastalo iz praktične potrebe. Verniki so nekdaj prinašali različne
darove, ki jih je duhovnik sprejemal in si je pri tem umazal roke.
Danes je umivanje rok simbolično dejanje, ki nas opozarja, da je
treba služiti Gospodu in oltarju s čistim srcem. To izraža tudi
duhovnikova molitev med tem umivanjem: »Izmij, Gospod, mojo krivdo
in očisti me grehov.«
Po
umivanju rok mašnik vse navzoče povabi k molitvi, da Bog sprejme
skupno daritev. Verniki odgovorijo z molitvijo: »Naj sprejme Gospod
daritev iz tvojih rok, v hvalo in čast svojemu imenu, v blagor tudi
nam in vsej svoji sveti Cerkvi.« Tisti, ki daruje daritev v
Kristusovem imenu, je mašnik, vsi zbrani pa se mu pridružimo.
p.
Anton
