Mašnik
pri darovanju nekoliko dvigne pateno s hostijo in kelih z vinom. S
tem ju hoče približati Bogu, za katerega govorimo, da je 'zgoraj',
'v nebesih', 'nad oblaki'. Bog je sicer povsod, saj je vse ustvaril
in vse vzdržuje v bivanju. Kretnja navzgor kaže našo zavest, da je
Bog večji in drugačen od nas, saj nas neskončno presega. Mi se
stegujemo k njemu, zato dvigamo roke v molitvi in daritvi, Bog pa se
sklanja k nam in nam deli svoje darove.
Pri
usmeritvi 'navzgor' ima posebno vlogo kadilo, ki ga uporabljamo pri
pokaditvi darov kruha in vina, oltarja, mašnika in vseh navzočih
vernikov. »Nobeno znamenje ne more gibanja 'navzgor' tako preprosto
in veljavno izraziti kot prav kadilo,« pravi Balthasar Fischer. »Če
je res, da je kadilo znamenje prošnje molitve, potem se mora njegova
uporaba ohraniti v dobi, ki vse jasneje čuti, da se bomo brez
prošnje molitve zadušili.«
Daniel
Rops te spodbuja k daritvi: »Če nimaš drugega, da bi daroval
Gospodu, mu daruj svoja dela in svoje bridkosti. Tudi za ta košček
kruha, ki počiva na pateni, se je moralo mnogo ljudi zelo truditi,
pšenično zrno pa so morali zmleti.
Če
je tvoja roka prazna in so tvoja usta trpka in suha, mu daruj svoje
ranjeno srce in vse, kar si pretrpel. Da more mašnik vino naliti v
kelih, so morali grozdje dati v stiskalnico.
Če
nimaš drugega v sebi kakor greh in bridkost, stisko življenja in
vso človeško tesnobo, naj tvoje roke to revščino dvignejo k nebu,
zakaj Božje usmiljenje jih je vnaprej sprejelo pri zadnji večerji.
In
če niti moči nimaš več, da bi daroval in molil, če je v tebi
samo še suhota in zapuščenost, tiho sprejmi vsaj to, da te Kristus
sprejme na svoje rame in te daruje ter bosta tako žrtev in darovalec
en sam dar.«
