se uresničuje Gospodova pasha, njegov prehod s tega sveta k Očetu.
Skupaj z njim naj bi k Očetu dospeli tudi mi. Pri praznovanju
nedelje in velike noči, zlasti pri evharistiji, postane velikonočna
skrivnost navzoča, in sicer ne v krajevno-časovni konkretnosti,
ampak v svoji duhovni, večnostni vsebini. Tudi pri drugih praznikih
gre končno za velikonočno skrivnost, za povezanost s to
skrivnostjo. To velja že zaradi evharistije, ki je povezana s
praznovanjem. Hkrati pa so vsi dogodki Jezusovega življenja povezani
z njegovo velikonočno skrivnostjo. Tudi pri praznovanju Device
Marije, sv. Jožefa in vseh svetnikov je navzoča Kristusova
velikonočna skrivnost, poveličani Kristus sam, le pod nekim drugim
vidikom. O božiču je prav tako navzoč poveličani Kristus; gledamo
pa ga kot tistega, ki je rojen v Betlehemu, v zemeljski nizkosti.
Tudi v adventnem času je navzoč poveličani Kristus, a kot tisti,
ki ga pričakujejo narodi ob prvem in drugem prihodu. Celo na veliki
petek gledamo na vstalega Kristusa, le da na temnem ozadju njegove
smrti na križu. Zato ni nobenega velikega petka brez žarkov
velikonočnega jutra. Velja pa tudi obratno: Nobene velike noči ni
brez poprejšnjega velikega petka. Poveličani Kristus nosi rane, le
da so poveličana znamenja njegove zmage nad smrtjo in človeško
hudobijo.
Cerkveno leto povezuje v
eno prav Kristusova velikonočna skrivnost. Tej skrivnosti se bližamo
od različnih strani, zato je v Cerkvi toliko različnih praznikov.
Ker smo ljudje nepopolna bitja, moremo iz polnosti poveličanega
Kristusa le polagoma zajemati. Pri tem nam pomagajo različni vidiki
Jezusovega odrešenjskega življenja in delovanja.
Sv. Pavel je Korinčanom
zapisal: »Kristusova ljubezen nas sili k temu spoznanju, da je eden
umrl za vse in so zato umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti,
ki živijo, ne bi živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl
in vstal« (2 Kor 5,14s).
Naš cilj je torej: živeti
Kristusu, ki je za nas umrl in vstal. Kristus ni umrl in vstal samo
zase, ampak za vse ljudi, tudi zate in zame. V Kristusu smo umrli in
na začetni način vstali. To se je zgodilo pri krstu, to se dogaja
pri vsakem praznovanju velikonočne skrivnosti. Velikonočna
skrivnost je Kristusova skrivnost zato, da bi postala naša
skrivnost. Kristusu učlovečenje, smrt in vstajenje ni bilo
potrebno. Prehod iz smrti v življenje je potreben nam. Kristus je
šel pred nami, da nam je pokazal pot, nam dal zanjo moči in nam pri
Očetu pripravil prostor. Trpljenje in smrt za nas še ostaneta. Tudi
boj z grehom in začetnikom greha nam ni prihranjen. Toda z nami je
On, ki je rekel: »Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt
28,20).
Kristusova smrt in
vstajenje sta tako tesno povezana med seboj, da ju ne moremo ločiti.
Vstali Kristus nam po bogoslužju in cerkvenem letu daje novo
življenje. V tem novem življenju je hkrati smrt starega človeka,
naše sebičnosti, naše grešnosti. Kristusova smrt nas odrešuje po
posredovanju vstalega Kristusa. Vsa učinkovitost Kristusovega
trpljenja prihaja do nas po vstalem Kristusu.
Biti kristjan pomeni
živeti v Kristusu, in sicer v poveličanem Kristusu. Kdor živi v
Kristusu, sprejema od njega Božje življenje in odrešenje.
p. Anton
