Teža sanjarjenja
Ampak danes je drugače, povsem drugače. Zato navidez povsem nedolžno zamaknjenje, ki se mu dandanes verjetno prepušča nešteto ljudi, niti ni tako neškodljivo, kot se zdi, povratek iz njega v resničnost namreč s sabo vedno nosi posledice. Najprej rojeva žalost, ker nam je bilo nekaj, kar se zdi, da je naše, da nam pripada, tako kruto odvzeto, potem pa postanemo še jezni, češ, zakaj se ravno nam to dogaja, zakaj moramo ravno mi živeti v tem obupnem času.
Premnogi ljudje s takim priokusom žalosti in jeze živimo aktualno sedanjost in morda prav zaradi njega med nami nastajajo tako čudne deviacije obnašanja. Menda bi radi živeli sedanjost v barvah preteklosti, da bi bil »danes« »včeraj«, radi bi imeli staro »normalnost«, pa so nam napoti nove razmere in drugače misleči ljudje. Kakor da takrat ni bilo težav in problemov, se zdi, spomin je zanimiva stvar, mnogokrat se oblikuje po naših trenutnih željah in predstavah, veliko bolj kot po resničnosti. Kakor pravi sv. Avguštin: »Če se ti zdijo prejšnji časi lepi, je to zato, ker niso več tvoji.«
Čas milosti
Na nostalgijo evangelij udari z vznemirljivim in pretresljivim »danes«, ki ga bomo pri Luku srečali še velikokrat. Z njim evangelist vedno označi čas milosti in odrešenja, ta pa ni ne stvar spomina, preteklosti, niti stvar pričakovanja, prihodnosti, temveč realno stanje sedanjosti, in sicer točno take sedanjosti, kot jo živimo. »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4,21) reče Jezus. »Danes« je torej prostor vstopa Boga v moje življenje, »danes«, kakršen pač je, tudi če mi ni všeč, tudi če bi rad drugačnega. »Danes«, tako težak kakor vprašanje, ki nam ga postavi nekdo, ki nas ima rad. »Danes«, ki je, kakor bi se gledal v zrcalo.
Seveda pa prav to, da se v tem »danes« nahajamo tudi mi, od nas terja, da se Pismo, da se Beseda, da se Obljuba, če hočete, uresniči prav v nas ter v svetu in času, kakršen je, preko nas. Ker smo ravno v tem »danes« z razlogom. Vanj smo namreč poslani, položeni, vdelani, po načrtu torej, ne po naključju, da uresničimo tisto, kar nam leži v prsih, tisto, kar naj bi bilo naše poslanstvo: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.« (Lk 4,18-19)
Ker ga lahko uresničimo samo danes in samo mi.
(misel ob 3. navadni nedelji, leto C)
