V obilici vseh mogočih »svetovnih dni« imajo svoj dan tudi naše tašče. Čez dva dni, na zadnjo nedeljo v oktobru, bo tako priložnost, da se spomnimo oseb, ki so (bile) prepogosto tarče različnih anekdot, vicev, šaljivih in bolj ali manj domiselnih pripomb, ki se nanašajo na odnos tašča – zet/snaha.
Priznam, da so me te omenjene anekdote v preteklosti, preden sem spoznal ženo, zabavale. Šele po tem, ko sem srečal (bodočo) ženo in njeno družino, pa sem odnos in vlogo tašče postavil na pravilno mesto.
Ob tem moj odnos do tašče zaznamuje predvsem dejstvo, da jaz svoje tašče nisem nikoli (s)poznal. Zaradi bolezni je umrla le nekaj mesecev preden sva se midva z ženo prvič srečala. Logičen pomislek – kako sem lahko sploh ovrednotil moj odnos do tašče, če je nikoli nisem spoznal?
Podobno kot je pred časom zapisala kolegica avtorica o svojem tastu, lahko tudi jaz vsakodnevno opažam zapuščino, ki jo je zaradi odnosa med mojo taščo in mojo ženo slednja prinesla v najin zakon.
Kako zmoreš?
Pogosto se mi zgodi, da se začudim potrpežljivosti, organiziranosti, skrbi, vnemi, ki jo žena kaže pri vsakodnevnih družinskih pripetljajih. Kako je to mogoče? Ko bi jaz že zdavnaj »popenil«, žena še kar mirno rešuje nastale situacije, ne glede na to, ali so povezane z najinim odnosom, z otroki ali pa s službenimi obveznostmi.
»Veš, naša mamica je tudi morala …!«.
In ko ji občasno malo polaskam, da mi res ni jasno, kako zmore na tak način držati visok nivo organizacije življenja v naši družini, se njen odgovor pogosto začne z: »Veš, naša mamica je tudi morala …!«.
Ja, pri osmih otrocih (in možu :)) je bila odgovornost in breme organizacije družinskega vsakdana pri moji tašči še bistveno večja kot je (vsaj trenutno) pri nama. Ampak ravno ta njen zgled brezpogojne predanosti je pustil neizbrisen pečat tudi za našo družino. Pečat, ki je trajen, ki se ne meri v njeni sedanji prisotnosti, ampak se meri v hvaležnem spominu nanjo. Bogu hvala.
Pogrešam taščo!
Mogoče to ni prav pogost stavek, ki bi ga zeti izrekli ob omembi tašče, a zase lahko rečem, da taščo pogrešam. Če ne drugega, si želim včasih posvetovati se z njo, kako se lotiti kakšne muhavosti ali navade njene hčerke . 
