Ekologija srca

Z
navedenimi besedami Jezus središče pozornosti preusmerja od
zunanjega k notranjemu. Takoj se vprašajmo: kaj povedo Jezusove
besede nam danes. Pomembno je bistvo, naše srce! Vedno smo v
nevarnosti, da bi bolj poudarjali zunanjost kot pa tisto, kar je v
naši notranjosti, v srcu. Jezus bi nam danes rekel: »Veliko skrbi
namenjate zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji;
skoraj nič pa vas ne skrbi notranje in moralno onesnaževanje, ki se
vedno bolj širi.« Koliko jih pomisli na onesnaževanje resnice, ki
ga povzročajo izkrivljene oblike informacij, komu je mar, ko se kar
po vrsti kršijo Božje zapovedi?

Kako
zelo so ljudje pozorni na to, kar »prihaja« vanje skozi usta,
namreč na pokvarjeno hrano, na hrano s pretečenim rokom, dosti manj
pa na to, kar »prihaja iz« njihovih ust, to so ostre, nasilne in
včasih celo lažnive besede. V ozadju in temelju je človekovo srce,
njegova sebičnost, lakomnost, nevoščljivost ali pa vsaj njegova
nepazljivost in malomarnost.

Jezus v
svojem evangeliju zastavi program ekologije srca. Potrebno je
ozdraviti človekovo srce, ki je izvir vsega. Če se bo to zgodilo,
bodo tudi vse druge oblike ekologije v redu. Iz srca izhaja vse
tisto, kar je resnično zlo in kar resnično onesnažuje svet. V
rastlinskem in živalskem stvarstvu ni ničesar, kar bi bilo samo v
sebi »slabo«, »grešno«. Hudobija je le v človeku, ker je
svoboden. Dokler Adam ni onesnažil stvarstva s svojim grehom, Sveto
pismo zapiše, da je »bilo prav dobro«.

Za
ekologijo srca mora začeti vsak pri sebi, pri svojih najglobljih
teženjih. Nato pri svoji družini. Jezus je naštel, kaj moramo
odstraniti iz svoje notranjosti: »hudobne misli, nečistovanja,
tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača,
razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te
hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Da
bi bili konkretni, vzemimo eno od grdobij, ki jih našteva Jezus:
grehi jezika, opravljanje in obrekovanje, in drugo pregreho, ki je z
njima v sorodu, podlo govorjenje ali natolcevanje na račun
bližnjega. Začnimo brezkompromisni boj proti opravljanju,
nepotrebnem kritiziranju, grdem govorjenju o odsotnih, izrekanju
prenagljenih in nepremišljenih sodb. Začnimo pri sebi! Ta strup je
zelo težko izkoreniniti, ko se razširi.

Delavci
pri javni snagi (danes jih imenujemo »ekološki delavci«) imajo
kraj, kamor vozijo odpadke: v peč za zažiganje smeti. Tudi Jezus je
za ekologijo srca predvidel zažigalno peč: to ja zakrament sprave,
spoved, ki jo spremlja iskreno kesanje. On sam je zažigalna peč,
saj je vedno pripravljen odvzeti naše grehe in jih oprati v svoji
krvi. Njegova kri je močan »detergent«, topilo, ki »raztopi«
strdke slabega, ki nastajajo v naši vesti. »Kristusova kri bo
očistila našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).

Spregovorimo
tudi besedo o tem, kako ohranjati čisto drugo »okolje«: družino.
Takrat, ko gre za nas same, je glavna beseda 'odkriti',
se pravi spraviti na dan slabe namene in dela ter se proti njim
odkrito boriti. Ko gre za druge, za družinske člane, je pogosto
najboljša metoda 'pokriti':
pokriti slabosti in napake, znati opravičevati in počakati; raje
poudarjati dobro, ne slabega, v pričakovanju, da bo človek sam
odkril tisto, kar pri njem ni na mestu. »Ljubezen vse prenese,« je
rekel sv. Pavel (1 Kor 13,7). To seveda ne izključuje dialoga in
bratskega opomina, ki je iz ljubezni.

Tudi za
to domačo ekologijo obstaja zažigalna peč, v kateri lahko uničimo
vse odpadke, preden postanejo strupeni: medsebojna prošnja za
odpuščanje. Prav neverjetno je, kako to preprosto dejanje pomiri
ozračje, vlije zaupanje in pogum, pomaga začeti znova z več
ljubezni in spoštovanja kot prej.

Sredi
meseca februarja s pepelnico začenjamo najmočnejši čas cerkvenega
leta. Pri tem nam lahko pomagajo tudi v članku navedene spodbude.
Naj bo blagoslovljen postni čas!

p.
Anton