Ko sem prvič bral: »Blagor ubogim v duhu,« nisem mogel razumeti. Ko sem prvič slišal: »Blagor žalostnim,« se mi je to upiralo. In ko sem prvič moral nekaj povedati o »blagru preganjanim,« sem ostal brez besed. Nič čudnega. Človek, ki živi v svetu uspešnih, svetu, kjer nekaj šteje samo zmaga, dosežek, priznanje, ne vidi razloga, zakaj bi bilo dobro biti šibek. In človek, ki mu ničesar ne manjka, ne razume, kaj pomeni biti svet.
V temi
Potem pa sem sinoči obstal pred seboj strt, razočaran. Tako je velikokrat z življenjem, v njem se človek sooči z marsičim, najbolj pa s svojim uboštvom, s svojim pomanjkanjem, da, tudi bogataši in uspešni in zmagovalci, vsi kdaj pridemo pred svojo realnost, če povemo drugače. In se je vendar lahko do zadnjega otepamo, si je lahko niti ne priznamo, lahko do zadnjega mižimo, se upijanjamo, da je vse v redu. In to je nekaj najslabšega, kar si lahko naredimo.
Stopil sem v cerkev, da bi zaklenil. In tam pred oltarjem je svetilo devetero drobnih lučk, ki so ostale od molitve z mladimi, tam sredi temne cerkve, nekdo jih je pozabil ugasniti, ko je ugašal reflektorje. Dokler ne dojame, dokler se ne zave, da je v temi, človek ne išče luči. Ko pa se zaveda svoje revščine – in to je ponavadi samo v trenutkih stiske – takrat pa začne iskati. In jo tudi najde.
Najti luč
Ta luč je ljubezen Boga, te se zavedajo vsi ljudje, ki so predmet Jezusovih blagrov. Ker so to samo tisti, ki se Bogu pustijo imeti radi. To so tisti, ki to ljubezen iščejo, si je želijo. Ki jo potrebujejo. Za to pa moraš biti – neuspešen. In to danes praznujemo – ne človeških zaslug, ne super herojev, ne brezmadežnih mož in žena, ki so v življenju uspeli biti nekaj posebnega. Ne, praznujemo spomin na ljudi, ki so si v življenju želeli ljubezni Boga, samo to. To pa se zgodi samo tedaj, kadar jo potrebujemo.
Naša stiska je tako prostor naše svetosti, naša človeška tema, v kateri iščemo in si želimo Boga. Kajti ko smo ubogi in žalostni, ko si želimo bližine, si želimo Boga. Ko nimamo moči in trpimo krivico in preganjanje, ko iščemo pravico, si želimo Boga. Ko smo sredi sovraštva in se borimo za mir, si želimo Boga, in ko se borimo s seboj, da bi postali usmiljeni, si želimo Boga. In ko si želimo Boga, postajamo »čisti v srcu«. Nič umetnega ni v tem, povsem naravno je, da si želimo luči, da si želimo Boga. Samo iskren je treba biti.
Tako namreč človek dela prav, tako prav živi, tako postaja svet, da išče Boga, da si ga želi, nič drugega. Tam, sredi naše teme je On, ki nas ima rad. Samo to je treba vedeti. Vse ostalo nastane samo.
(misel ob prazniku vseh svetih)
