Liturgična molitev je pri pravem molivcu
povezana z osebno molitvijo. Ideal je, da bi liturgična molitev postala hkrati
osebna molitev, molitev našega srca, ne samo naših ustnic. Da bo to, je
potrebno, da je povezana z drugimi načini molitve, zlasti s premišljevalno
molitvijo, ki ima bolj oseben značaj. Poučno je v tem oziru, kar piše neki
redovnik:
»Brez prave iskrene osebne molitve se
življenje zelo hitro sprevrže v ustaljen ritem, v golo opravljanje vsakdanjih
dolžnosti in obveznosti. Tudi liturgija (sveta maša in molitveno bogoslužje)
postane vse preveč vsakdanja, rutinska, neživljenjska. Osebna molitev pa me
odpira, da sem sposoben stopiti iz sebe, iz svojega kroga težav in problemov in
me usposablja, da morem prisluhniti Bogu, pa ne le Njemu, temveč tudi bratu, s
katerim živim.«
p. Anton
