Poznamo Jezusovo pripoved o cestninarju in farizeju, ki v templju molita. Farizej se hvalil, kaj vse je dobrega storil in pri tem zaničeval cestninarja. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni upal povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Jezus ga je pohvalil: »Povem vam: ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan" (Lk 18,10–14).
Sv. Peter nas vabi: »S ponižnostjo se vsi povežite, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (1 Pt 5,5b).
Primer ponižne molitve so stotnikove besede Jezusu, ki jih, nekoliko preoblikovane, molimo pred sv. obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki »jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter »padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!'« (Lk 5,8).
Neki redovnik piše: »Prava molitev človeka razgalja. Če hočem resnično moliti, moram nujno vreči s sebe vso navlako in si iskreno pogledati v oči. Pravi molivec je nujno ponižen; podoben je cestninarju, ki skrušen stoji v mraku svetišča in trkajoč se na prsi prosi Božjega usmiljenja. Iskrena ponižnost je prava molitvena drža. Težko je biti ponižen, težko je res moliti.«
Jezus je, kakor starozavezni preroki, naglašal notranjo, pristno molitev. Njegov zgled je močno deloval na učence, ker je bila molitev pri njem nekaj popolnoma človeškega, pristno življenjskega. Nastopal je proti vsaki hinavščini: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih suknjah in jim je všeč, da jih ljudje na cesti pozdravljajo. Radi imajo prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah. Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba« (Lk 20,46s).
Kako naj molitev prihaja iz ponižnega srca, uči tudi sv. Ciprijan: »Če molimo, govorímo in prosímo umirjeno, mirno in hkrati spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred Božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako se spodobi spoštljivemu prosilcu skromno prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker je to bolj skladno z vero.«
Ponižna molitev lahko pride le iz ponižnega in skrušenega srca. Tomaž Kempčan priporoča v Hoji za Kristusom: »Vdaj se srčnemu kesanju in našel boš pobožnost!« Tako moli človek, ki spozna in prizna, da je pred neskončno svetim Bogom grešnik. Kardinal Newman pravi: »Kdor hoče biti pred Bogom
