preobilje; kjer se pojavi, pritegne vase vsa druga čustva in si jih
podvrže. Zato ljubi, kar ljubi, za drugo pa se ne meni. Tisti, kogar
po pravici častimo, po pravici ob njem strmimo in ga občudujemo,
ima vendar rajši, da ga ljubimo. Ženin in nevesta sta takšna. Med
njima ni potrebna druga povezanost in vez razen medsebojne ljubezni.
Ta vez je močnejša kakor
najtesnejša naravna vez, na primer povezanost staršev z otroki. Saj
je končno rečeno: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in
se pridružil svoji ženi« (Mt 19,5). Vidite, to čustvo med
poročenimi je močnejše od vseh drugih čustev, celo samo od sebe
(št. 83,3).
Sedaj pa dodajte, da ta
Ženin ne le ljubi, marveč je ljubezen sama. Ali je on čast?
Nekateri bodo to potrdili, jaz pa nisem nič takega bral. Bral sem,
da je Bog ljubezen (1 Jn 4,16), ne pa, da je čast. S tem ni rečeno,
da Bog ne mara časti, saj je rekel: »Če sem torej oče, kje je
moja čast« (Mal 1,6)? To govori kot Oče; če pa se predstavi kot
Ženin, bo po mojih mislih spremenil glas in bo rekel: »Če sem
torej Ženin, kje je ljubezen, ki mi gre?« Že prej je namreč tako
govoril: »Če sem Gospod, kje je strah, ki mi gre« (Mal 1,7)? Bog
torej zahteva, da se ga kot Gospoda bojimo, da ga kot Očeta častimo
in kot Ženina ljubimo. Katero teh čustev je višje, katero
odličnejše? Seveda ljubezen. Brez ljubezni sledi stráhu kazen,
části pa ne sledi naklonjenost. Strah je suženjski, dokler ga ne
osvobodi ljubezen. In čast, ki je ne rodi ljubezen, ni čast, ampak
prilizovanje. Sveti Pavel je zapisal: »Edinemu Bogu čast in slava«
(1 Tim 1,17); toda Bog ne bo sprejel naše časti ne slave, če jima
ne dodamo medu ljubezni (št. 83,4).
