z vsem srcem in bolj kot vse drugo ljubi Boga; ki ljubi sebe in
bližnjega, kolikor ljubi ta Boga; sovražnika pa kakor tistega, ki
bo nekoč morda ljubil Boga; ki prisrčno ljubi svoje telesne starše,
kakor naroča narava, svoje duhovne voditelje pa iskreno, kakor
zahteva milost; in Božja pomoč bo uredila njegovo ljubezen, da bo
vse gledal v pravi luči: prav cenil zemljo in hrepenel po nebesih,
užival ta svet, kakor da ga ne bi užival, in z najglobljim občutkom
razlikoval, kaj je treba uporabljati in uživati, ter skrbel, da se
bo minljivih skrbi oklepal le začasno in v tiste namene in tako,
kakor je potrebno, večnih stvarnosti pa z večnim hrepenenjem:
pokažite mi, pravim, takega človeka in brez bojazni ga bom
razglasil za modrega. Tak človek ceni vsako stvar po njeni resnični
vrednosti ter more upravičeno in mirno reči: »Uredil je ljubezen v
meni.« Toda kje je ta človek in kdaj se bo to zgodilo? Jokaje
pravim: kako dolgo bomo vonjali, ne da bi okusili prijetnost, gledali
domovino, ne da bi stopili vanjo, po njej koprneli in jo od daleč
pozdravljali? O Resnica, domovina izgnancev, kjer se bo nehalo naše
izgnanstvo! Vidim te, vstopiti pa ne smem, ker mi brani telo, in
nisem je vreden, ker sem omadeževan z grehi. O Modrost, ki segaš od
kraja do kraja, ki ustvarjaš in ohranjaš vse stvari z močjo in z
voljnostjo urejaš naša čustva! … (št. 50,8).
Ko je blizu, kar ljubimo,
ljubezen oživi, hira pa, ko se oddalji. To ni drugega kot nekakšna
pobitost nepotrpežljivega hrepenenja, s katerim je treba napolniti
duha ljubečega človeka, ko ni tistega, katerega ljubi, on pa živi
ves v pričakovanju in se mu vsaka naglica zdi počasnost. (št.
51,3).
