Nedavna odločitev ustavnih sodnikov glede zakonske zveze in posvojitev otrok v istospolna partnerstva nas je zagotovo presenetila. Še samo sedem let nazaj zakonska zveza med moškim in žensko ni bila neustavna, od leta 2016 pa so istospolni pari znotraj partnerske skupnosti lahko uživali vse pravice, kot jih imajo zakonski pari, omogočeno jim je tudi bilo, da je lahko eden od partnerjev posvojil otroka drugega partnerja.
Diskriminacija pa je med drugim zelo vprašljiv pojem, saj si zaradi njega ne upamo več razmišljati, zadeve preučiti in med seboj razločevati.
Da je prišlo do tako radikalnega posega v pojmovanje zakonske zveze in družine, bi seveda lahko rekli, da je bila odločilna »prava« struktura ustavnih sodnikov, najbrž tudi kopica drugih kadrov in institucij, ki so bili »ob pravem času na pravem mestu«. Ni pa mogoče tako očitno, da smo na Zahodu (in tudi marsikje drugod) že več desetletij del močnega miselnega toka, ki v vsaki družbeni razliki takoj vidi neenakost, diskriminacijo in zatiranje.
Diskriminacija pa je med drugim zelo vprašljiv pojem, saj si zaradi njega ne upamo več razmišljati, zadeve preučiti in med seboj razločevati.
Namen vseh teh sprememb, ki na zunaj zgledajo, da »samo« vključujejo manjšine, pa je seveda drugje: zanikati človeško naravo, zavrniti naravne stvarnosti ženske in moškega kot dopolnjujočih se bitij in doseči nov družbeni red, v katerem bomo vsi enaki oziroma kjer bomo vsi nevtralni in bo vse brez izvorne vrednosti. Do tega pa prihaja po majhnih korakih, ki jim pot dela ideologija spolov.
Nismo več moški in ženske, smo samo še osebe
Zagovorniki teorije spola vztrajajo, da smo vsi, še preden smo moški in ženske, ljudje. Gre za nemogočo trditev, saj človeško bitje samo po sebi ne obstaja. Nismo brezspolni. Smo samo moški in ženske in drugih identitet, kot sta ti dve, ni.
Kako je takega razmišljanja sploh prišlo? Teorija spola je v razliki med moškimi in ženskami videla vzrok za vse druge neenakosti. Po njenem utemeljevanju bi se naj človek rodil spolno nevtralen in se šele kasneje pod vplivom družbe razvil v moškega ali žensko. Z drugimi besedami, patriarhalna družba bi naj vsakemu spolu dodelila različne (in s tem tudi neenake) vloge in stopnje moči, s tega vidika bi naj bil spol zgolj »priučen« od zunaj (imenovan “družbeni spol”). Nič na telesu naj ne bi določevalo ali namigovalo, kakšna je človekova spolna identiteta.
Seveda pa je resnica daleč od tega: biološki in družbeni spol sta znotraj razvojnega procesa med seboj soodvisna, dopolnjujeta se in sta med seboj intimno povezana. Kajti ne moremo si predstavljati telesa, ki ne bi imelo neposrednega vpliva na razvoj psihološkega spola in ki se ne bi odražalo na konkreten način v družbi.
Vsa ljubezenska partnerstva so si med seboj enaka
Ker so pripadniki teorije spola mnenja, da je spol le od zunaj vsiljena družbena vloga brez temelja v naravi oziroma v telesni danosti, so v tej luči želeli prikazati tudi vsa intimna razmerja: patriarhalna družba bi naj privilegirala samo zakonsko zvezo, ostale zveze pa načrtno potisnila v manjvreden položaj.
Otrok je že od vsega začetka del odnosa med moškim in žensko, čeprav ga še ni.
Teoretiki spola namreč ne vidijo posebnosti odnosa med moškim in žensko, ki tvorita skupnost življenja, ljubezni in solidarnosti, z namenom nadaljevanje vrste in vzgoje otrok. Ne priznavajo, da to ni institut, ki bi bil na voljo subjektivnim zahtevam, temveč je odvisen od posebnih objektivnih pogojev. Nepogrešljivi deli zakonske zveze so namreč spolna različnost – moškost in ženskost, med njima darujoče telesno podarjanje in odprtost za otroke. Otrok pa ni nikoli nekaj »zunanjega«, ampak je že od vsega začetka del njunega odnosa, čeprav ga še ni.
Nismo več matere in očetje, smo samo še starši
Ker zagovorniki spola ne sprejemajo, da človekova spolnost (spol) ni samo vezana na njegove genitalije, ampak se razširi na vsa področja njegovega bivanja in zaobjema vse njegovo razodevanje in izražanje, prav tako zanikajo, da bi očetovska in materinska vloga bila vezana na spol. Iz tega izhaja, da ne sprejemajo, da otrok potrebuje dva različna načina izražanja ljubezni, čutenja, dve različni prisotnosti, dva različna zgleda, itd. Po njihovem prepričanju je materinstvo in očetovstvo le opravljanje dveh različnih vlog, ki se jih po svoje lahko naučita tudi dva moška ali dve ženski.
Vemo pa, da moški, čeprav za otroka skrbi in ga neguje, ne more biti mama, saj materinska skrb in ljubezen lahko izhajata samo iz ženske identitete. Prav tako očetovstva ne more “opravljati” ženska. Da bi se teoretiki spola izognili besedam “oče” in “mati” (saj ti neposredno nakazujeta na spol in na nujnost, da sta starševska lika dva in to različna) raje uporabljajo besedo “starš”, s katero pokrijejo svojo zmedo in naravno pravico vsakega otroka, da živi v skupnosti, ki najbolj odgovarja na njegove potrebe.
Je vse prej bilo zgolj stereotipno?
Četudi se nam zdi, da tradicionalne vrednote in institucije postajajo zarjavele in neuporabne, pa glede zakona in družine lahko mirno povemo, da tukaj ni starih ali novih vrednot, temveč gre za resničnosti, ki imata pomen sami na sebi in temeljita sami na sebi. Vedno bo ostalo primarno hrepenenje moškega po ženski (in obratno), vedno bodo ostale naravne telesne danosti in vedno bo ostala potreba otrok, da bi poznali svojega očeta in mater in živeli v njuni prisotnosti in ljubezni. Na nas pa je, da ta močan miselni tok preživimo in svoje otroke obvarujemo pred njegovimi zmotami.
The post Kaj stoji v ozadju spremembe definicije zakonske zveze? appeared first on Iskreni.
