Katarina Nzobandora po izgubi otroka: “Svet je hitel naprej, jaz pa sem stala na mestu.” (video)

Izguba otroka pogosto velja za najbolj bolečo izkušnjo, ki jo človek lahko doživi. Pomeni tudi izgubo sanj o otrokovi prihodnosti. Naj otrok umre že tekom nosečnosti, tik pred porodom ali kmalu po, se staršem zdi, kot da so bili oropani časa, da bi lahko spoznali svojega dojenčka.

"To so takšni občutki, ki jih je težko ubesediti", pravi Katarina Nzobandora, ustanoviteljica Zavoda Živim, ki je pred 14-imi leti med rutinskim pregledom tik pred rokom izvedela, da njenemu otroku srce ne bije več. "Imela sem občutek, kot da sem se zbudila v nočni mori ... In vsak naslednji dan se ti zdi: 'to ni res.'

V zelo osebnem pogovoru izvemo Katarinino potovanje od prvega šoka in zanikanja do okrevanja, ki je šel "milimeter po milimeter"."Bila sem brez fasade, moči, stlačena in uničena", pove. "Vse, kar sem do takrat gradila, je bilo odvzeto." Razkrije tudi, da se od svojega otroka ni mogla prav posloviti in kako jo je to preganjalo še vrsto let.

Dovoliti si čakati

Težko je opisati, kako je, ko te roko fizično bolijo, ker so prazne.

Prav tako se dotakne same vrnitve v stanovanje, ki je še vso čakalo na novorojenčka. "Težko je opisati, kako je, ko te roke fizično bolijo, ker so prazne", se izrazi z vidno bolečino v očeh, a tudi razloži, zakaj je vedela, da otroške opreme ne sme pospraviti tisti dan, ampak počakati na trenutek, ko bo stvari lahko izpustila.

"Vsi ljudje, ki so prišli na najino poroko, so prišli na Žanov pogreb"

Katarina izpostavi še en ključni trenutek in to je: pogreb. Z možem nista želela, da se njunega sina raztrosi ali da pristane med biološkimi odpadki. Želela sta ga pokopati. "Cerkev je bila nabito polna in vsi so žalovali. In to je velika moč - moč skupnega žalovanja in skupne molitve," pove zelo prepričljivo. Ravno zaradi tega, se še danes mnogi ustavljajo na njegovem grobu, puščajo spominke in se mu priporočajo. "Žan ostaja del naše družbe", še doda.

Nič ni narobe, če starša žalujeta vsak na svoj način

Spominja se tudi, kako sta z možem vsak na svoj način žalovala in kako pomembno je bilo, da si zaradi tega nista drug drugemu nabijala krivde. "Za mamo je žalovanje vedno težje kot za očeta. In to je normalno", pove Katarina. "On gre nazaj v službo, živi drug tempo, pa tudi otroka ni čutil, ni ga nosil, niso se mu hormoni spremenili". Ob tem še poudari, da četudi ji je mož bil v veliko oporo, je zelo zdravilno vlogo odigral prav poseben dogodek na Irskem, ki je sestavil še tiste 'zadnje' dele, ki jih sama ni zmogla.

Samo pogovor ne bo dovolj!

Katarina, ki danes pri svojem delu znotraj Zavoda Živim pomaga mamicam, ki so na takšen ali drugačen način izgubile otroka, pripoveduje tudi, kako jo je izguba popolnoma spremenila, kdaj je bila pripavljena za naslednjega otroka in kako danes gleda na svojo izkušnjo.

Tekom oddaje poda veliko koristnih nasvetov, tako glede slovesa od otroka, hranjenje spominov nanj, pogovarjanja o njem z drugimi otroci znotraj družine ter iskanja opore v podpornih društvih ali zavodih. Posebej poudari pomen duhovnih vaj, saj, kot sama pove: "Izguba otroka je travmatična izkušnja in travmatična izkušnja se zapiše v vse dele človekove biti: v duha, dušo in telo. Zato samo pogovor tega ne more razrešiti, ker se izguba otroka ni zgodila na nivoju komunikacije, ampak na nivoju telesa in duše, zato mora biti vse ozdravljeno."

Vabljeni k ogledu kratkega napovednika in k sklenitvi naročnine, s katero si lahko ogledate celotno oddajo! Oddaja je v pomoč vsaki mamici, ki je šla skozi takšno preizkušnjo, vsem, ki bi doživljanje mamic po izgubi otroka radi bolje razumeli, pa tudi medicinskemu osebju in zdravnikom, ki se s tovrstnimi primeri srečujejo pri svojem delu.

The post Katarina Nzobandora po izgubi otroka: “Svet je hitel naprej, jaz pa sem stala na mestu.” (video) appeared first on Iskreni.