Slavni Nietzschejev izrek, da je Bog mrtev, je bil potrjen kar iz samih nebes. in to v začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja. Kot navajajo nekatere knjige, med drugim »Marijin klic iz Medžugorja«, je Gôspa – tako so nebeško Mater imenovali domačini v Medžugorju – v prvih sporočilih dejala, da je v mnogih kristjanih Bog umrl in hodijo v cerkev le še iz navade, medtem ko sami ne predstavljajo znamenja božje navzočnosti v svetu. Pač, sociološka vernost in stvar navad, ki ne bi smela imeti veliko vpliva na vsakdanje življenje.
Pozor: to se je zgodilo še v času, ko je bil božič še ilegalen, vse dokler ga ni leta 1986 s svojim voščilom napol legaliziral tedanji predsednik republiške konference SZDL Jože Smole. Točno tri leta kasneje, leta 1989, pa se je za božič zgodil dogodek, ki je slovenske komuniste, ti so se tedaj ravno sestajali v Cankarjevem domu v Ljubljani, dokončno prepričal, da je vrag vzel šalo. Tistega dne je namreč pod streli padel romunski komunistični tiran, ki se je še nekaj dni pred tem zdel nedotakljiv. In spet je minilo leto in leta 1990 smo se na četrto adventno nedeljo na plebiscitu odločili za samostojno Slovenijo.
V tistem času je bil božič in odnos do tega praznika lakmusov papir demokratičnosti. Res je, da so mu oblastniki poznega socializma vrnili status dela prostega dne, vendar so polnočnice še vedno minevale v znamenju silovitih in skrajno nadležnih pa tudi nevarnih kanonad s petardami, ki so padale celo v notranjost cerkva. In mi, naivni mulci, smo takrat verjeli, da je to pač slovenska folklora, brez katere ne gre − ne da bi poznali skrivno udbovsko ozadje tega bizarnega početja. No, kasneje se je tudi to spremenilo na bolje in božič je kot najbolj priljubljeni krščanski praznik počasi postal del normalnosti. Ne glede na to, da je bila njegova resnična vsebina za mnoge španska vas. A če ne zaradi drugega, so vsaj zaradi spodobnosti deževala božična voščila po radiu, na televiziji, v časopisih in po pošti (navadni, se razume).
Od takrat do danes se je seveda marsikaj spremenilo. Dve desetletji po začetku Marijinih prikazovanj v Medžugorju se je Evropska unija kljub svoji prepoznavni zastavi, ki namiguje na Marijino krono iz dvanajstih zvezd (kakor piše svetopisemska Knjiga razodetja), odrekla krščanskim koreninam v preambuli svoje ustavne pogodbe. Ko je italijanski krščansko usmerjeni politik Rocco Buttiglione ob kandidaturi za evropskega komisarja naglas rekel, da kot katoličan misli, da je homoseksualnost greh, so ga ne evropski parlamentarci, pač pa kar lastni rojaki, če uporabim izraz rudarja in nekdanjega slovenskega komunističnega ministra za industrijo Franca Leskoška – Luke, »v rit brcnili« in umaknili njegovo kandidaturo za komisarja. Še en velik dosežek za »krščansko« Evropo, vendar mala malica v primerjavi s tem, kar imamo sedaj.
Vseeno pa se vsaj slovenski kristjani ne moremo pritoževati nad versko mlačno Evropsko unijo, ki so jo vendarle ustvarili krščanski politiki in svetniške osebnosti povojne Evrope, kot so Robert Schuman, Alcide de Gasperi, Konrad Adenauer itd. Smo pač v nečem posebni. Tuje trgovske verige, ki imajo poslovalnice pri nas, si drugje po Evropi upajo voščiti božič. Pri nas pač ne. Tako smo prejšnji mesec spet doživeli Lidlov déjà vu izpred enega leta, ker so bili omenjeni samo »prazniki« (kateri?) in »čarobnost«, češ v tem se vsi lahko najdemo, kristjani, muslimani, neverni, agnostiki in še kdo. Temu je seveda sledil razumljiv protest dela potrošnikov. A glej ga, zlomka, komaj se je »črnilo« na družbenih omrežjih dobro posušilo, je osrednji spletni portal Katoliške cerkve v Sloveniji objavil nekakšno sporočilo za javnost Slovenske Karitas in Hoferja. Tudi v tem tekstu nič božiča, pač pa »prazniki« in »čarobnost«, ki je nekateri zaradi revščine žal ne morejo doživeti. Res krepak pljunek v lastno skledo!
Lepo je, če si prizadevamo za spoštovanje svoje tradicije, ki ima izvor v krščanstvu. A če je ta tradicija samo lepotni dodatek za lastno brezbrižnost in smo Boga že zdavnaj izbrisali iz svojega življenja, tako da smo si naredili božič brez Kristusa, potem se ne čudite, ko bo televizija naredila anketo med mladimi in spraševala, od kod izvira beseda božič. In bodo mnogi bistroumno ugotovili, da to ime izhaja od Božička. Za današnji čas logičen odgovor, mar ne?
Gašper Blažič
The post (KOLUMNA) Cenzurirani Božič in utišani Bog appeared first on Blagovest.
