Kratek križev pot po svetopisemskih postajah


Kratek križev pot (svetopisemske postaje, po zgledu križevega pota v rimskem Koloseju na veliki petek 2022)


(Pesem – priporoča se »Mati žalostna je stala« med postajami, po zgledu rimskega križevega pota)


Opomba: v primeru krajšega, polurnega programa se lahko branje svetopisemskega besedila opusti. Vsekakor pa je priporočljivo, da se nekaj prostora pusti tudi tišini za premišljevanje. V primeru daljšega programa se lahko doda Očenaš, Zdravamarija …


-Molimo te, Kristus, in te hvalimo


-Ker si s svojim križem svet odrešil.


-Po lesu smo bili usužnjeni


-in po svetem križu smo bili osvobojeni.


 


V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.


 


Uvodna molitev:


»Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53, 5) To prerokbo je prerok Izaija zapisal vsaj 700 let pred dogodkom na Veliki petek. Toda zdi se, kot da je sedanjost. In tudi je. Na križu je Jezus vzel nase vso naše prekletstvo. Prostovoljno se je izročil – kot povsem nedolžno jagnje – rabljem v roke, ki so ga obsodili, mučili in umorili.


Jezus, danes se ti ob molitvi križevega pota popolnoma izročam. Zavedam se, da si zame daroval to krvavo žrtev. Plačal si kazen, ki je bila namenjena meni. Zame in za vso človeštvo si na križu plačal kazen za greh sveta. Sedaj sprejemam ta milostni in nezasluženi dar. Slavim te, Gospod.


 


Prva postaja: Jezus v smrtnem boju na vrtu Oljske gore


Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in ugotovil, da so od žalosti zaspali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstanite in molíte, da ne pridete v skušnjavo.« (Lk 22,44-46)


Da, Gospod, tudi sam velikokrat od žalosti, zaskrbljenosti, jeze, neodpuščanja, nemira v sebi najraje zaspim. Postanem otopel, mlačen, neodločen, hladen. Predvsem do tebe in do tvoje žrtve na križu. Pa tudi do ljudi okoli mene. Naj s tvojo močjo sedaj vstanem. Reši me, Jezus, moje mlačnosti, ravnodušnosti, apatije. Daj mi novo srce, novega duha vdihni v mojo notranjost. Daj mi goreče srce.


Druga postaja: Juda izda Jezusa, njegovi pa ga zapustijo


In takoj je Juda stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, rabi!« in ga poljubil.  Jezus pa mu je rekel: »Prijatelj, čemu si prišel?« Tedaj so pristopili, iztegnili roke po Jezusu in ga prijeli. Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. /…/ Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. (Mt 26, 49-50.56)


Izdaja Juda Iškarjota, strahopetnost ostalih, ki so se razbežali. Je podoba Jezusovih učencev lahko še bolj tragična? Tudi dandanašnjih. Da, moj Odrešenik, tudi sam sem velikokrat zbežal od tebe, se pohujšal nad Teboj in Tvojo Cerkvijo, ko je iz nje udaril javni greh. In ji nisem hotel več pripadati. Raje sem se podredil duhu tega sveta. Jezus, reši me strahopetnosti in oportunizma, daj mi poguma in stanovitnosti.


Tretja postaja: Veliki zbor obsodi Jezusa


Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoje oblačilo in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« Tedaj so mu pljuvali v obraz in ga tolkli s pestmi. (Mt 26, 65-67)


Veliki zbor, ki so ga sestavljali judovski starešine in verski voditelji, je čakal na jetnika kot trop sestradanih volkov. Sedaj se bodo lahko maščevali nad njim. Čredniški nagon je podivjal. Vse skupaj je videti kot na nogometni tekmi: glasovi posameznikov, ki so odobravali obsodbo, so se zlili v eno: v živalsko dretje, želji po prelivanju krvi. Jezus, reši me duha maščevanja in popuščanja najnižjim človeškim strastem, pomagaj mi, da ohranim dostojanstveno držo.


Četrta postaja: Peter zataji Jezusa


Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« (Lk 22, 60-61)


Imenoval ga je Skala, postavil ga je za prvaka med apostoli. Na njem bo zgradil svojo Cerkev, ki jo peklenska vrata ne bodo premagala. Sedaj pa takšen strahoten padec, vreden skoraj Judove izdaje. Moj Odrešenik, tudi sam sem se pohujšal nad Simonom, ki si ga imenoval Peter, Kefa, Skala. In dandanes se pohujšujem nad svetim očetom, nad škofi. A še vedno so tvoji apostoli, tvoji služabniki – reši me, Gospod, duha obsojanja.


Peta postaja: Pilat obsodi Jezusa


Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!«  Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga je izročil, da bi bil križan. (Mt 27, 24.26)


Ni bilo dovolj, da je Jezusa obsodil le veliki zbor. Sedaj so morali obsodbo izsiliti še od rimskega okupatorja, ki je imel monopol nad smrtno kaznijo. Vendar s čisto drugačno obtožbo. Laž in manipulacija, kot jo svet do tedaj še ni videl. In zanjo je ljudstvo vzelo ceno krvi nase – kako strašna cena. Jezus, reši me duha lahkomiselnosti, duha zarotništva in laži, saj si Ti pot, resnica in življenje.


Šesta postaja: Jezusa bičajo in s trnjem kronajo


Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati.  Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem.  In stopali so k njemu in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga udarjali. (Jn 19, 1-3)


Ni bilo dovolj, da so ga tepli najprej pred velikim zborom, Pilat ga je dal bičati, a tudi pogled na pretepenega Jezusa ni ganil zakrknjenih src. Obsojenca so že zdavnaj razčlovečili, brutalna maščevalnost je ljudstvu in rimskim vojakom povsem zaslepila um. V tej krvavi zgodbi so hoteli iti do konca. Jezus, reši me duha zakrknjenosti, naj nikoli ne podležem posurovelosti in vztrajanju v hudobiji do bridkega konca.


Sedma postaja: Jezusu naložijo križ


Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan. Potem ko so ga zasmehovali, so mu slekli škrlat in ga oblekli v njegova oblačila. In peljali so ga ven, da bi ga križali. (Mr 15, 15.20)


Smrtna obsodba je sedaj izrečena, ostane le še pot na kraj usmrtitve. Prebičanemu in zmaličenemu telesu je naložen tram na ramena, ki ga mora sam odnesti na Golgoto. Jezusu naložijo breme grehov vsega sveta, od začetka do konca človeštva. Nositi križ ali ubrati bližnjico, stopiti skozi široka vrata, tako kot to dela svet? Jezus, reši me strahu pred križem. Želim hoditi za teboj, pa čeprav se bodo norčevali tudi iz mene, me tepli in poniževali.


Osma postaja: Simon pomaga Jezusu nositi križ


Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, ki se je vračal s polja, da je nesel njegov križ.  Pripeljali so ga na kraj, ki se imenuje Golgota, kar v prevodu pomeni Kraj lobanje. (Mr 15, 21-22)


Oslabljeni Jezus je pod težo križa večkrat omahnil. Rablji so se ustrašili, da bo ves trud zaman in da jetnik ne bo mogel prinesti križa do kraja usmrtitve. Zato so zgrabili prvega mimoidočega. Simon se znajde pod prisilo. Nesti mora križ, ki mu je bil naložen nenadejano. Jezus, tudi sam se velikokrat jezim in godrnjam, ker mi je naložen križ, za katerega nisem prosil. Reši me duha godrnjanja.


Deveta postaja: Jezus sreča Jeruzalemske žene


Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki. /…/ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?« (Lk 23, 27-28.31)


Jezus, ki je jokal ob grobu mrtvega Lazarja, preden ga je obudil od mrtvih, ter se zjokal tudi nad prihajajočo usodo Jeruzalema, dobro ve, kaj je tisto, nad čemer moramo jokati: to je naša slepota in trdota naših src. Naše tarnanje in jokanje je velikokrat posvetna žalost, ki ubija – a v nas manjka tistega pravega kesanja. Jezus, daj mi pravega duha kesanja in reši me trdote mojega srca.


Deseta postaja: Jezusa križajo


Dajali so mu vina, pomešanega z miro, vendar ga ni vzel.  In križali so ga in si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali zanje, kaj naj bi kdo vzel. Bilà je tretja ura, ko so ga križali. Napis o njegovi krivdi se je glasil: »Judovski kralj.« (Mr 15, 23-26)


Jezus ob hudih bolečinah, ko mu žeblji prebadajo roke in noge, moli za tiste, ki mu povzročajo bolečine, ki mu jemljejo obleko in dostojanstvo. »Oče, odpusti jim …« Razum je božji dar, a velikokrat odpove. Sovraštvo in podrejanje črednemu nagonu zaslepi srce – ali ni isto ljudstvo, ki je zahtevalo križanje, kasneje do dna pretreslo, ko jih je nagovoril Peter? Jezus, obvaruj me, da ne padem v skušnjavo zlitja s hrumenjem množic. Daj mi duha stanovitnosti.


Enajsta postaja: Jezus obljubi desnemu razbojniku nebeško kraljestvo


In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. /…/ In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23, 33.42-43)


Eden od dveh križanih članov Barabove tolpe je opazil nekaj nenavadnega: ta človek tu na sredi, ki mu očitajo lažno mesijanstvo, prav nič ne preklinja. In da se je razglašal za Božjega sina? Ko bi vsaj bil. Razbojnik, ki bi moral po božji pravičnosti goreti v peklu, tik pred smrtjo izrazi svojo vero. Ta Abrahamov sin je sedaj po veri sprejet v Jezusovo kraljestvo. Jezus, tudi meni pomnoži vero v tvoje brezmejno usmiljenje. Naj ne obupam nad lastno nepopolnostjo.


Dvanajsta postaja: Jezus izroči Mater ljubljenemu učencu


Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19, 25-27)


Še zadnje, kar je Jezus hotel storiti pred smrtjo na križu: svojim učencem izroča svojo Mater. In obratno: svoji Materi izroča v varstvo vse učence, ki jih pod križem zastopa Janez. Tako kot Mati pod križem trpi zaradi prebodenega srca, kot ji je napovedal Simeon, z njo trpi vsa Cerkev, ki se rojeva prav sedaj ob Jezusovi smrti. Jezus, pomagaj mi, da tudi sam sprejmem tvojo Mater in da sprejemam tudi Cerkev kot občestvo, kot dar za moje odrešenje.


Trinajsta postaja: Jezus umre na križu


Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse izpolnjeno, in  da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »Žejen sem.«  Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha. (Jn 19, 28-30)


Jezus je sedaj v Očetove roke  izročil svojo dušo. V skrajni zapuščenosti od Očeta: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« Toda njegova hrana je bila izpolniti Očetovo voljo do zadnjega diha. Njegova strahotna žeja na križu ni bila samo fizična. Tako kot pri vodnjaku v Samariji ga je žejalo po tem, da plača dolg za vse grešnike. Jezus, ko bom okušal duhovno grenkobo žolča in kisa, naj se spomnim, kakšno ceno si zame plačal na križu, da bi bil ozdravljen po tvojih ranah.


Štirinajsta postaja: Jezusovo telo pokopljejo v grobu


Prišel je torej Jožef iz Arimateje in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. (Jn 19, 38-41)


Ker je bil naslednji dan po križanju judovski velikonočni praznik, sta Jožef in Nikodem pohitela z Jezusovim pokopom. Jezus na zemlji ni imel prostora, kamor bi glavo naslonil, član velikega zbora Jožef ga je zato dal pokopati v lasten grob na vrtu v bližini Golgote. Ne, to ni bil konec, ampak začetek življenja. Ta grob bo kmalu prazen. Jezus, daj mi duha upanja na odrešenje, upanja, ki ne osramoti, in reši me strahu pred smrtjo.


 


Zaključna prošnja:


Jezus, naš Odrešenik, s svojo smrtjo si nam podaril novo življenje. Odprl si nam vrata v raj, tista vrata, ki so nam bila zaprta. Tvoje vstajenje je bilo resnično: žene so našle prazen grob, prikazal si se Mariji Magdaleni, Petru in nato vsem učencem. Apostolu Tomažu si dovolil, da se je dotaknil tvojih poveličanih ran, saj sprva ni hotel verovati. Jezus, priznavamo ti, da tavamo kot izgubljene ovce, ti pa si sam sebi naložil krivdo nas vseh. Sedaj vemo, da se sami ne moremo rešiti. Sedaj sprejemamo tvoje odrešenje. Jezus, izročamo ti vsak svoje življenje, pokaži nam svoje usmiljeno obličje, saj si ti živi Bog, ki živi na veke. Amen.


(sledi duhovnikov blagoslov)


(po predlogi papeževega križevega pota leta 2022 v rimskem Koloseju zapisal Gašper Blažič 9. 2. 2024 v Celju)


The post Kratek križev pot po svetopisemskih postajah appeared first on Blagovest.