star štiri leta, je dobil v dar lep rožni venec. Njegova mlajša
sestrica Marjeta ga je tudi hotela imeti. Otroka sta se zanj sprla in
stepla. Mati je razsodila, naj ima rožni venec Marjeta. Janezku je
rekla: »Daj ji ga, iz ljubezni do Boga.« Janezku pa je dala lesen
kipec Matere Božje, ki je bil na zidku pri peči. Silno se ga je
razveselil. Ko je bil star enaindvajset let, je o tem kipcu rekel: »O
kako sem imel rad ta kip. Nisem se mogel ločiti od njega ne podnevi
ne ponoči. Nisem mogel mirno spati, če ga nisem imel s seboj v
postelji. Ljubezen do preblažene Device je bila moja prva ljubezen.
Ljubil sem jo, preden sem jo poznal.«
Različne priče so
povedale, kako je Janez Marija že od zgodnjih otroških let na
različne načine gojil ljubezen do Device Marije. Ko je zazvonilo
Angel Gospodov, je pokleknil in molil. Večkrat je postavil kipec na
stol, pokleknil in molil. Pri starosti štirih let je nekega dne
izginil. Mati ga je iskala in klicala, a ga ni mogla priklicati. Vse
je preiskala. Končno ga je našla v hlevu. Na jasli je položil
kipec Matere Božje in pred njim pobožno molil. Klečal je med dvema
živalima. Mati ga je pokarala: »O otrok, zakaj se skrivaš, da bi
molil, saj veš, da skupno molimo.« Janezek je odgovoril: »O mati,
odpusti, nisem vedel.«
Janez Marija in njegova
mlajša sestra Marjeta sta bila že zgodaj pastirčka. Dvakrat na dan
sta gnala osla, krave in ovce na pašo. Tako sta večino časa
prebila na paši. Tam sta pletla volnene nogavice, kakor je bila
takrat navada pri pastirjih. Pobožna mati ju je navadila, da sta na
pašniku najprej pokleknila in molila. Tako sta darovala Bogu svoje
delo.
Janez se je večkrat
umaknil v samoto k potoku Planches (izg. Planš), da je tam molil.
Marjeti je rekel: »Pleti ti mojo nogavico, jaz moram iti k potoku
molit.« Tam je v vdolbino neke trhle vrbe postavil kipec Matere
Božje in molil rožni venec. Vrba mu je bila za oltar, grmovje pa za
zidove cerkve. Včasih pa se je igral z drugimi otroki.
Janezovo zavzetost za vse
Božje kaže tudi dejstvo, da sta s sestro Marjeto iz ilovice večkrat
gradila cerkev in izdelovala kipe. V domači hiši so dolgo časa
hranili kip Brezmadežne, ki ga je izdelal Janez Marija, oče Matej
pa ga je dal žgati.
Janez je že zelo zgodaj
začel delati na polju skupaj s starejšim bratom Francem in hlapcem.
Treba je bilo orati, okopavati vinograd, kositi in žeti ter
opravljati živino v hlevu. Ko je bil star trinajst let, je nekoč
skupaj s petnajstletnim Francem okopaval vinograd. Francu, ki je bil
dve leti starejši in tudi sicer močnejši, je šlo delo hitreje od
rok in je naredil veliko več kakor Janez. Janez, ki je tekmoval s
starejšim bratom, je bil zvečer zelo utrujen. Svoji materi je
priznal: »Zelo sem utrujen, ker sem tekmoval s Francem.«
Mati se je hotela zavzeti
za Janeza, zato je rekla Francu: »Delaj bolj počasi, tako kot on,
ali pa mu pomagaj.« Franc pa je odgovoril: »Toda, mati, saj Janezu
ni treba toliko narediti kot naredim jaz. Starejši mora vendar
narediti več kakor mlajši. Kaj bi ljudje rekli, če bi starejši
naredil ravno toliko kakor mlajši?«
Naslednje jutro je prišla
k Vianneyevim neka redovnica in je dala Janezu Mariji kipec Matere
Božje. S tem kipcem je šel naslednji dan z bratom Francem v
vinograd. Ko sta prišla tja, je Janez kipec poljubil in ga nesel
precej daleč naprej. Kakor hitro je prikopal do kipca, ga je
poljubil in spet nesel naprej. Tako je delal do večera. Ko sta
prišla z bratom domov, je povedal materi: »Mati, imejte vedno
zaupanje v preblaženo Devico. Danes sem pri delu dohajal svojega
brata in nisem nič utrujen.«
Sploh je rad govoril o
Devici Mariji in o Bogu. Ko je pozneje študiral modroslovje
(filozofijo) kot pripravo na bogoslovje (teologijo), se je po
navodilih sv. Ludvika Grigniona Montfortskega posvetil Bogu po
Mariji. Postal je popoln Marijin služabnik. Ona, ki je po besedah
papeža Janeza Pavla II. evharistična žena, je Vianneya usmerjala k
Jezusu, ki se pri sveti maši za nas daruje, je pri svetem obhajilu
naša hrana in nas v tabernaklju z ljubeznijo pričakuje. Uresničeval
je geslo: Po Mariji k Jezusu!
Janez Marija Vianney je
prisrčno pobožnost do Matere Božje ohranil vse življenje. Obdržal
je navado, da je »blagoslavljal uro«. Ko je bíla ura, je zmolil
zdravamarijo v vseh okoliščinah, celo med pridigo. Takoj po prihodu
v Ars je zelo pospeševal češčenje preblažene Device. V cerkvi je
povečal in polepšal Marijino kapelo in tja postavil lesen pozlačen
Marijin kip, ki je po lepoti presegal vse ostale v cerkvi.
Dne 1. maja 1836 je svojo
župnijo posvetil Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti. Kot
spomin na to posvetitev je bila pred vhodom v Marijino kapelo obešena
podoba. Dal je napraviti iz srebra pozlačeno Marijino srce, ki še
danes visi okrog vratu »Čudodelne Device«. V srcu so na belem
traku napisana imena vseh tedanjih arških župljanov. Župnik je na
prižnici prebral imena vpisanih. Mladi so pri Marijini kapeli zapeli
Salve Regina, župnik pa je stavil trak z imeni Mariji posvečenih v
njeno srce. Na pročelju arške cerkve je od 1844 dalje stal velik
kip Brezmadežne, ki ga je dal tja postaviti Vianney.
Marijine praznike je arški
župnik obhajal zelo slovesno. Pri svetem obhajilu je bilo zelo
veliko ljudi. Na večer pred Marijinimi prazniki je imel Vianney
pridigo v čast Devici Mariji, ki so jo ljudje zelo radi in v velikem
številu poslušali. Župnik je govoril z veliko gorečnostjo o
Marijini svetosti, mogočnosti in ljubezni.
Na vseh pročeljih arških
hiš so bili Marijini kipi. V vseh hišah so visele barvne slike
Matere Božje, ki jih je daroval župnik in se nanje tudi podpisal.
Izredno slovesno je bilo v
Arsu praznovanje Brezmadežne leta 1854. V Rimu so se tega leta
pripravljali na slovesno razglasitev verske resnice o Marijinem
brezmadežnem spočetju. Tudi Vianney je z veliko zavzetostjo
pripravljal svojo župnijo in romarje. Imel je več govorov. Vse
vernike je pretreslo, ko je na koncu pridige vzkliknil: »Če bi se
mogel prodati, da bi še kaj storil za presveto Devico, bi se
prodal.«
Dne 8. decembra zvečer je
pri svojem govoru Vianney vzkliknil: »Kolikšna sreča! Kolikšna
sreča! Vedno sem mislil, da v vencu svetih katoliških resnic manjka
še ta žarek. To je bila vrzel, ki v sveti veri ni mogla dalje
ostati.«
Posebno slovesna je bila
razsvetljava in zvonjenje. Katarina Lassagne pripoveduje: »Preden je
šel svetnik gledat razsvetljavo, je sam zamajal zvonove. In zvonili
so dolgo, dolgo, da so prihiteli ljudje iz sosednjih župnij gledat.
Mislili so, da je požar. Medtem pa se je župnik ves vesel sprehajal
v siju bakel med navzočimi duhovniki in brati.«
Življenjepisec Jakob
Kolarič zaključuje: »Ta praznik je bil eden najlepših v njegovem
življenju. Bil je že 60 let star, a ta dan je bil videti vsaj 20
let mlajši. Še nikoli ni bil noben otrok bolj srečen ob veselju
svoje matere, kakor Vianney ta dan, ko je videl zmagoslavje svoje
nebeške Matere.«
O Marijinem brezmadežnem
Srcu je svetnik učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in
sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca
vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«
Po zgledu Janeza Marije
Vianneya imejmo tudi mi veliko zaupanje v svojo duhovno Mater,
vzornico in priprošnjico pri dobrem Bogu ter se ji popolnoma
izročimo. Ona nas bo vodila k Jezusu, ki se nam v sveti Evharistiji
najbolj približa.
p. Anton
