V študentskih letih, ko sem v prijateljskem krogu prvič obiskala Stiški samostan, sem spoznala tudi Žalostno Mater Božjo. Poznala sem seveda iz šolske umetnostne vzgoje slovito Pieta, a sem – morda prav zaradi načina spoznanja – v tem videla bolj čudovito skulpturo kot pa vsebino, ki jo predstavlja. Bolečina in pogled Stiške Žalostne Matere Božje pa sta me zadela v srce. Dih njenega trpljenja mi je bilo pod skulpturo v baziliki dano občutiti tam in takrat, ob Njej. Morda še bolj zato, ker sem tudi sama ravno v tistem času bojevala svoje življenjske bitke, ko sem se pobirala iz pepela zlorab. Bolečina mi je bila pravzaprav tako ali drugače vedno blizu, a takrat sem jo občutila kot težo celega sveta. Je bilo res naključje, da sva se ravno takrat pobliže spoznali z Žalostno Materjo Božjo in da mi je ravno takrat dobesedno sama s seboj pokazala, kaj je to prava bolečina? Katera bolečina je kot njena? Če kdo pozna in razume mojo, tvojo, našo bolečino, potem jo Ona. Ona je Mati bolečin. In kot je Jezus nase vzel naše grehe, tako njegova Mati nase jemlje naše bolečine. Trpi z nami in nam daje tolažbo in pogum z zgledom svojega velikonočnega upanja.
Ko sem odrasla, dobila službo, svojo družino in več možnosti, da sem šla kam od doma, sem skupaj z rastjo osebne vere in utrjevanjem verskih prepričanj lahko tako ali drugače spoznavala še nove obraze naše ljube nebeške Matere. Kako lepa je naša domovina Slovenija in koliko čudovitih cerkva, do katerih vodijo romarske poti, premore! Hvala ti, Bog Oče, da si nam dal živeti v tako lepi deželi! Kakšno prekipevajoče veselje in hkrati mir se naseli v srce, če ima človek možnost poromati na lepše, na obisk k naši nebeški Materi, iz vzgibov srca in Duha in ne zgolj kot turist umetnostne zgodovine s fotoaparatom v roki. No, ko je človek zrelejši, ga rado kaj zmoti, sploh pri drugih. Velikokrat se ukvarja s tujimi ivermi, namesto s svojim brunom. Takšna je bila tudi moja potrata dragocenih prvih trenutkov, ki sem jih prebila v prisotnosti Ptujskogorske Marije Zavetnice s plaščem. Oči so bile uprte Vanjo, ušesa pa so natančno in vseobtožujoče lovila vse »škljoce« aparatov, vse mrmranje in vse glasne besede, ki niso bile molitev in ki niso bile le domače. Ja, kaj si pa mislijo, kje da so? Na tržnici? Če so bile takrat moje oči nepremično, kar trmasto, zapičene v Marijo s plaščem, so bile moje misli drugje. Bile so pri iverih turistov, s katerimi sem se znašla v svetem prostoru. Moja raztresenost in obtoževanje pa sta postala še eno moje bruno. A dana mi je bila dobra izkušnja. Takrat in še ob nekaterih podobnih priložnostih sem spoznala, da sta mi potrebna tudi mir in tišina, da se zberem in zares s srcem stopim pred Boga in Njegovo Mater. Prija mi samota, ko izlijem vse skrbi in želje pa tudi iskreno zahvalo iz svoje duše in jo na novo, kot s transfuzijo, napolnim z veselo novico, z evangeljskimi besedami, ki preko priklicanega spomina vstopajo vame v čudoviti družbi, pred Najsvetejšim, v pričujočnosti Svetega Duha, pod Materino podobo.
Krščanski nauk nas uči, da moramo živeti občestvo, še posebej pri vsaki mašni daritvi, ko smo pred nebeškim Očetom zbrani kot ena družina, ko se kot bratje in sestre hranimo pri isti oltarni mizi. Kako bogato in potrebno je to občestveno izkustvo, nam je morda pokazal ravno sedanj
