Rutina. Kako z lahkoto in močno nas potegne vase. Vsak dan ob istem času, po istih poteh v šolo, službo … Vsako leto isti letni časi z dopustom, počitnicami, prazniki, izleti, nakupi, roditeljskimi sestanki in menjavanjem gum. Vsak dan iste travme v boju s košarami za perilo in praznim hladilnikom. Poznamo, kajne?
Nekatere stvari so neizbežne in nespremenljive. Vezane so na svet, v katerem živimo, vpete v izbor načina življenja. Vseeno pa spremembe obstajajo, potrebne so, pa bodisi se jih veselimo, bodisi nas skrbijo. Vržejo nas iz tira, za seboj pogosto potegnejo marsikaj. Včasih na bolje, včasih na slabše.
Kdaj in kaj torej v svojem življenju spreminjamo?
Verjetno je največja sprememba, ki se nam v življenju zgodi, rojstvo. Iz popolnega zavetja maminega telesa, v popolno neznanko sveta, ki je zunaj, ki nas obda z zvoki, svetlobo, vonji … V prvih letih gre predvsem za spremembe, ki so povezane s telesnim razvojem. Pa neizmerna sprememba, ko prvič kaj sami preberemo, sprememba, ko sedemo v šolske klopi, sprememba, ki jo prinese množica novih obrazov, spremembe ob menjavi stopnje izobraževanja, odraščanje, prva služba, zaljubljenost, poroka, skrb zase, selitev od doma, rojstvo otroka … In če se še tako trudimo, se potem količina sprememb za nas osebno nekoliko ustali.
Prihaja čas sprememb nekoga drugega
Z možem sva močno v obdobju, ko najini otroci hodijo po poteh velikih sprememb. Čeprav jih globoko sodoživljam, to niso več moje, najine spremembe. Kaj pa zdaj? Nisem kakšna posebna Šifrerjeva ljubiteljica, me pa močno nagovarja verz iz ene njegovih popevk. »Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?«
Otrok ni treba previjati in nositi, če kdaj ne uspem skuhati, me ne skrbi, ker bodo to storili sami. Sami bodo poskrbeli za svojo osebno higieno in še za marsikaj drugega. Če ni oprano, bodo sami napolnili pralni stroj, če so tla umazana, bodo sami od sebe vzeli krpo in jih pobrisali.
Kaj pa torej preostane nama?
Nisva med tistimi, ki bi imela neomejeno denarja in bi lahko življenje popolnoma spremenila, niti po tem ne hrepeniva. Želim pa si, da bi imela moč in željo, da prenoviva, kar je staro in ničvredno. Ker nama ni več treba ure in ure razvažati otrok, imava več časa, da si vsak dan privoščiva sprehod. Čisto. Vsak. Dan. Ker ni več potrebe po pomoči pri večerni higieni, nama in nam ostane več časa za molitev. Oblikovanje trdnega skupnega molitvenega gnezda, kjer so in bodo dobrodošli tudi najini odrasli otroci, naju na novo zaposluje in veseli. Ker otroci počasi zapuščajo gnezdo, se doma kaže tudi vedno več prostora. Zdaj si končno lahko uredim kotiček, kjer bom počela stvari, ki me veselijo, ne da bi bilo vsakič znova treba vse pospraviti, ker bo prostor potreboval nekdo drug. Mož lahko razpre svoje največje slikarsko stojalo. Šivam in krojim lahko na jedilni mizi.
Greva globje, tudi s spremembami
Želim si, da bi se večkrat znala ustaviti, se zares občutiti, se občudovati, se blagosloviti. Se vselej ob slovesu pokrižati, si pripovedovati, kako vesela sva vseh let, ko sva lahko skupaj, ko čutiva, kako prav je, da sva tukaj, eden za drugega. Se opravičiti in si odpustiti. Se objeti in se spuščati v Božje naročje. Slednje je najina želja in rešitev tudi za spremembe, ki morda niso ali ne bodo prijazne in na katere nimava čisto nobenega vpliva.
The post Midva in čas za spremembe appeared first on Iskreni.
