Iz svetega evangelija po Marku (10,46-52): Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
Ali je naključje, da se letošnja misijonska nedelja ujema z godom misijonsko usmerjenim škofom sv. Antonom Marijo Claretom, sicer ustanoviteljem klaretincev? Ali je naključje, da na misijonsko nedeljo, ki je letos sicer še posebej posvečena minoritu patru Mihi Drevenšku, ki je pustil neizbrisen pečat v Zambiji, beremo prav ta evangelijski odlomek? Ne, naključij ni. Odlomek o Jezusovem delovanju v Jerihi namreč odseva prav to, česar se na misijonsko nedeljo tudi spominjamo: Jezus želi priti prav na vsak košček sveta in prinesti blagovest ubogim. Veselo novico o odrešenju. Prinaša osvoboditev in ozdravljenje. Po naših rokah, po naših darovih in z našim sodelovanjem.
Jeriha je kraj, ki ima za seboj res pretresljivo zgodovino. Po Mojzesovi smrti je bila to prvi osvojen kraj, kjer je po tednu dni obhoda izraelsko ljudstvo zavpilo na ves glas in obzidje se je zrušilo. Jeriha je bila osvojena. Po izročilu je Jeriha najstarejše mesto na svetu. Predstavlja južna vrata v Sveto deželo. Tu je odšel v nebo v viharju in v ognjenem vozu eden najslavnejših prerokov v Izraelu, prerok Elija. Elizej, njegov učenec, je tu delal čudeže. V Jerihi je ozdravil vodo. Nič nenavadnega, da je tudi Jezus med svojim potovanjem, kjer je iskal izgubljene ovce Izraelove hiše, obiskal to mesto, ki pa v evangelijih nima kakšne pomembnejše vloge, vsaj tako se zdi na prvi pogled. Jezus ga sicer omeni, ko pripoveduje priliko o tem, kdo je komu bližnji – namreč, človek, ki so ga pretepli razbojnike, je potoval iz Jeruzalema v Jeriho. In v zvezi s tem mestom evangelisti omenjajo samo dogodek z ozdravljenjem slepega berača, ki pravzaprav nima drugega imena kot Bartimaj, kar pomeni Timajev sin. Kot da bi hotel evangelist Marko poudariti njegov obrobni status v tedanji družbi, kjer so bili reveži odrinjeni na rob tako, da niso imeli niti kakšnega posebnega imena. Le vedelo se je, iz čigavega rodu je, in verjetno je pred ljudmi veljal za grešnika. Matejev evangelij omenja, da sta bila celo dva slepca, ki ju je na tem kraju Jezus ozdravil slepote.
Čudež ozdravljenja slepote ima tu močno vlogo. Bartimaj predstavlja hrepenenje človeka, ki si želi bližine Boga. Njegova želja po tem, da bi ozdravel, je povsem pristna. In v tem hrepenenju izkaže neverjeten pogum. Ni ga strah tega, kaj bodo drugi ljudje rekli. Mnogi so mu celo prigovarjali, naj utihne – verjetno zato, ker je motil cono udobja mnogih okoli sebe. Vendar se Bartimaj ni dal. Verjetno je že slišal od koga o čudežih, ki jih je delal Jezus. In ko je prišla do njega novica, da je veliki učitelj v njegovi bližini, se ni obotavljal izkazati hrepenenje, ki je bilo združeno z močno vero. Ne samo, da ga je Jezus ozdravil, dotedaj slepi Bartimaj je odšel za njim. Postal je Jezusov učenec. In tu ni nepomembno, da ga Jezus najprej sam vpraša, kaj želi. Želi slišati naša konkretna hrepenenja. In prav zato nas spodbuja, naj spregovorimo v svojih prošnjah, kaj si želimo. Če je v skladu z Božjo voljo, bo uslišano. Nasproti temu pa stoji duhovna slepota, o kateri Jezus govori v devetem poglavju Janezovega evangelija, ko je prav tako v Jeruzalemu ozdravil slepca in znova naletel na nergav odziv farizejev.
Misijon izvirno pomeni poslanstvo. Mi ga največkrat razumemo kot oznanjevanje evangelija v daljnih deželah, denimo nekje v srcu Afrike. Vendar potrebujemo misijon tudi v domačem okolju. Jezus pošilja vse nas, da pojdimo in naredimo »vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28, 19). Ne zgolj za neke vernike, ki bodo vsako nedeljo šli k maši, ampak za »Jezusove učence«. Biti učenec pomeni nekaj več, pomeni imeti pristen in oseben odnos z Učiteljem, uresničevati svoje poslanstvo tudi s tem, da pridobiva druge ljudi za Jezusa, da postanejo njegovi učenci. Prav sedaj, ob začetku vélike sinode, smo postavljeni pred ta izziv, da v našem sekulariziranem okolju vržemo nova semena Božje besede ter pričevanj. Že sv. Janez Pavel II. – njegov god smo ravnokar praznovali! – je na obisku v Sloveniji pred 25 leti dejal, da se mora vsaka generacija kristjanov vedno znova odločati za Boga. Ta odločitev ni samoumevna. Tako kot Bartimaj smo sami povabljeni, da zavpijemo k Jezusu, da si zaželimo Njegovega čudežnega delovanja. In da o tem čudežnem delovanju tudi pričujemo. Ljudje dandanes radi prisluhnemo osebnim zgodbam. In ni boljšega načina oznanjevanja kot je ta, da Božjo besedo povežemo s svojim osebnim doživetjem Jezusa. Kajti krščansko življenje ni samo navada. Je nekaj veliko več. In nekaj veliko lepšega kot zgolj folklora.
C. R.
The post (MISEL ZA GOSPODOV DAN) Ne bojmo se klicati Jezusa! appeared first on Blagovest.
