Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 12,20-33): Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.
Peta postna nedelja je imenovana tudi tiha nedelja. Še zadnja nedelja pred cvetno nedeljo Gospodovega trpljenja. Tudi božja beseda skozi teden se čedalje bolj kaže v dramatičnem spopadu med Jezusom in nasprotniki. Jezusova resnična identiteta ni več vprašanje, začne se razodevati kot obljubljeni Mesija, kar potrjuje s svojim učenjem, čudeži in znamenji.
Pričujoči odlomek je pravzaprav kronološko umeščen na dan, ki se ga sicer spominjamo na cvetno nedeljo, torej na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem, ki je tudi njegov končni cilj. Tam bo izdan, tam bo trpel in umorjen (prim. Mr 10,33). In vse bolj se razodeva, da je Jezus luč v razodetje poganov, kot je ob njegovem darovanju v templju napovedal Simeon (prim. Lk 2, 32). Prvotna ideja templja je navsezadnje bila – na to se lahko spomnimo tudi na eno od prejšnjih postnih nedelj – da je tempelj hiša molitve za vse narode (prim. Mr 11,17). Ne samo izraelskega. Jezus je sicer prvotno poslan, kot je dejal ob dogodku s Sirofeničanko, samo k izgubljenim ovcam Izraelove hiše (prim. Mt 15,24), tudi na prvem misijonu svoje učence ne pošlje k poganom (prim. Mt 10, 5-6). To ne pomeni, da je pogane zavračal. Toda najprej se je moral obrniti na otroke izvoljenega ljudstva, torej na Jakobovo potomstvo. Ker so ga zavrnili, se je vse bolj začel obračati k poganom in velikokrat preko prilik tudi sporočal, da izraelsko ljudstvo zapravlja veliko priložnost (spomnimo se prilike o vinogradniku in najemnikih, prim. Mt 21, 33-44). Jezus je vedel, da bo njegovo kraljestvo zajelo pogane celo v veliko večji meri kot Jude. Začne se obračati tudi k njim: ozdravil je stotnikovega služabnika (prim. Mt 8,8) in blagroval njegovo veliko vero (prim. Mt 8,10). Tudi Sirofeničanki je ob njeni vztrajnosti in ponižnosti uslišal njeno prošnjo (prim. Mt 15,28).
Kdo so bili za tedanje Jude “pogani”? Ne glede na to, da je postava terjala spoštovanje do tujcev, ker so bili Izraelci sami tujci v egiptovski deželi, se je v Jezusovem času odnos do poganov razvijal v negativno smer. Judeji in vsej Palestini so vladali pogani – Rimljani. Proti njim so se kot gverilci morili patriotsko usmerjeni sikariji in zeloti (gorečneži), med njimi je bilo tudi veliko pravih zločincev na čelu z Barabo, ki je bil malo pred tem ujet (verjetno ob uporu proti Pilatu na enega od judovskih praznikov, ko so preoblečeni Pilatovi sodelavci krvavo zatrli upor, še preden se je sploh mogel začeti) in je v zaporu čakal na križanje. Nasploh je tudi razlaga postave tedanjega časa odklanjala gostoljubnost do tujcev, tudi Samarijanov, tudi do preprostega ljudstva (am-ha-arec, tj. ljudje zemlje) so predstavniki sloja pismoukov in duhovnikov (haberim – tj. očetje) imeli odpor. Jezus pa se vrača k izvornemu pomenu postave (in velikokrat je pismouke spomnil na to! (” … od začetka pa ni bilo tako…” Mt 19,8), kar pomeni, da se upira prevladujoči verski kulturi tedanjega časa. Pogane sprejema v svoje kraljestvo in ob prihodu v Jeruzalem, ko mu je ljudstvo navdušeno vzklikalo, apostol in evangelist Janez opisuje trenutke, kako se Jezus sooča z zadnjimi dnevi pred trpljenjem.
Skupina Grkov, morda gre za grške spreobrnjence v judovstvo (prozelite), tam zaprosi dva od apostolov, ki imata grško ime (Andrej in Filip) in sta verjetno znala tudi grško. Zaradi zgodovinskih razlogov – vdiranje helenističnih tolp v Palestino v času Juda Makabejca – so Izraelci imeli predsodke ne samo do Rimljanov, pač pa tudi do Grkov. Kakorkoli že, Jezusa je želja, da bi ga Grki radi videli, verjetno globoko ganila in je vedel, da je nova velika noč tudi praznik odrešenja vseh narodov, vseh, ki verujejo, kot je veroval Abraham. Ta dogodek je tako močan, da se Jezus ob svojem odgovoru celo obrne na Očeta, ki je – po krstu pri Jordanu ter ob spremenjenju na gori – še tretjič spregovoril! Jezus govori o poveličanju in tudi o povzdignjenju. Že Nikodemu – tudi o njem poroča edino evangelist Janez – je govoril o povzdignjenju kače v puščavi (prim. Jn 3, 14). Kača je glede na pripoved o stvarjenju simbol smrti in satana, Mojzes jo je po božjem naročilu povzdignil, pogled na bronasto kačo je reševal tiste, ki so jih grizle strupene kače, potem ko so godrnjali. A sedaj gre za nekaj več: Jezus se zaveda, da prihaja čas poveličanja na zelo nenavaden način: skozi sramotenje, obsodbo, trpljenje in smrt. Prispodoba z zrnom je tu zelo nazorna: ko zrno začne kaliti, dejansko samo sebe uniči, ker iz njega nastane nekaj novega. Jezus je sedaj v vlogi tega zrna: njegovo zemeljsko telo bo moralo umreti v skrajno dramatičnih okoliščinah, ki pa so vendarle poveličanje.
In to je tisti trenutek, ko se zgodi “sodba nad tem svetom”. Bog je stvarnik sveta, a svet se je od njega oddaljil, za svojega vladarja pa si je postavil lažnega kralja, to je satana. Ki se dela, da mu vse to pripada (spomnimo se Jezusovih skušnjav v puščavi, ko satan reče: “Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.” – Mt 4,9)), v resnici pa nima ničesar! Sodba je v tem, da se razloči, kaj je dobro, kaj je zlo. V izvirniku evangelist uporabi besedo “krisis” (κρίσις), ki nas spomni na “krizo”, preizkušnjo. Če star pregovor pravi, da prijatelja spoznaš v nesreči, je “kriza” nekaj, kjer se pokaže, kaj je v resnici dobro in kaj slabo. In v našem jeziku je “križ” zelo blizu besedi “kriza”. Ob Jezusovem trpljenju in sojenju so se namreč mnogi pohujšali, celo apostoli so bili med njimi. Že Peter je imel velike težave s tem, saj ni mogel predstav o Mesiji uskladiti z Jezusovo napovedjo, da bo trpel in da bo umorjen. Glede izgona “vladarja tega sveta” naj tu dodamo, da je dobeseden prevod grškega izvirnika takšen, da bo “vržen ven”. Jezus ta izraz uporabi tudi takrat, ko omenja “jok in škripanje z zobmi” pri evangelistu Mateju, vendar tedaj govori o ljudeh. Sedaj pa je satan tisti, ki bo “vržen ven”. Zdi se, da je tu pomen nekoliko drugačen. Satan bo najprej razgaljen, kakršen v resnici je, ne bo več skrit v senci, ampak vržen iz skrivališča. Z Jezusovo smrtjo ter vstajenjem pa bo zlomljena njegova moč in bo torej izgnan s pozicije, ki jo je doslej imel. Nima več zadnje besede. Morda se komu zdi drzna trditev (češ še vedno nam vlada greh, zla je veliko …), a lahko se strinjamo z Jamesom Mallonom (škotskim duhovnikom, ki deluje v Kanadi in je iniciator “Božje prenove”), da je Jezusova smrt in vstajenje nekaj podobnega kot je bilo v drugi svetovni vojni zavezniško izkrcanje v Normandiji. Torej prelomen trenutek, ki na zunaj takrat še ni nič dosegel. Zmaga nad tretjim rajhom se je pokazala šele nekoliko kasneje.
Jezusov križ – na njem je Jezus poveličan – torej zbira razkropljene božje otroke k sebi. Priteguje nas k sebi, ker je naš edini Odrešenik in Gospod. Naj nas posebej v teh dneh priprave na sveto velikonočno tridnevje spremlja ta misel.
G. B.
Pojasnilo k fotografiji: škofovski grb škofa Maksimilijana Matjaža v celoti izgleda takole, dodan je tudi napis – škofovsko geslo, ki sicer pripada zgoraj citiranemu odlomku. Osrednji motiv je zrno, ki umre, iz tega zrna poganja nekaj novega.
The post (MISEL ZA GOSPODOV DAN) Seme, ki mora umreti, da lahko obrodi sad appeared first on Blagovest.
