Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,14-30): Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Neki človek se je odpravljal na potovanje in je sklical svoje služabnike ter jim izróčil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridóbil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridóbil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skôpal jamo in skril denar svojega gospodarja.
Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izróčil, glej, dva druga sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹
Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovóril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«
Prilika o talentih je na nek način vedno znova vir nesporazuma, ker se beseda »talent« v današnjem vsakdanjem kontekstu razume nekoliko drugače kot v svetopisemskem besedilu. V tistih časih pa je bila to denarna in hkrati utežna enota. En talent zlata je znašal približno 26 kilogramov te plemenite kovine. Ogromno, mar ne? Po drugi strani je bila to denarna enota, ki je bila povezana s prej omenjeno maso, ki je odgovarjala eni anfori vode. Latinska beseda »talentum« izhaja iz grške »talanto«, kar po naše pomeni teža. V denarnem trgovanju je en talent (navadno srebrn) veljal za 60 min (vsaka mina naj bi znašal ca. 0,5 kg zlata ali srebra) oz. 6000 drahem (ali denarijev), en denarij pa pomeni enodnevni zaslužek. V današnjem pomenu besede bi to ustrezalo za skoraj deset let dela. Lahko si predstavljamo, da je en talent pomenil ogromno količino denarja. Lahko bi si torej predstavljali, da je tu talent pomenil zlato palico oz. naložbeno zlato.
Tu se moramo seveda nekoliko ustaviti, saj je razvidno, da trije služabniki niso prejeli premoženja v dar, pač pa v upravljanje. Če bi lahko s temi talenti prosto razpolagali (in bi jim darovalec dal to pravico), verjetno na koncu ne bi sledil obračun. Dva od treh sta začela takoj trgovati s talenti, kar pomeni, da sta verjetno delala menjave, nakupe in prodaje. Lahko bi rekli: tipično gospodarski in finančni opravek, kot bi dandanes šli na borzo, kupovali in prodajali delnice. Tretji služabnik pa ne ravna tako, pač pa svoj edini talent zakoplje nekje na varnem, v prepričanju, da ga bo nedotaknjenega vrnil, kar se pokaže kot povsem napačna taktika. Svojemu gospodarju ne privošči niti minimalnih obresti, ki bi jih pridelali menjalci, če bi oni trgovali s tem talentom. Ni povsem jasen motiv tretjega služabnika – morda je ljubosumen, ker je prejel najmanj. Sam pa pove, da se je zbal in da gospodarja smatra za trdega človeka. Tu se pokaže srhljiva razsežnost popačene podobe gospodarja: služabnik ga ima za trdega človeka, za krivičneža. Po takšni podobi ga gospodar tudi sodi – tisti edini talent pripade prvemu služabniku, medtem ko tretji služabnik konča v temi. Popolna neaktivnost se tu – v kombinaciji z odnosom tretjega služabnika do lastnega gospodarja – kaže kot zanesljiva pot v pekel. Morda je tretji služabnik računal, da se gospodar ne bo več vrnil, morda pa je imel povsem svoje računice in se s tistim talentom ni želel ukvarjati, ker mu je bilo odveč. Kajti samo po sebi bi bilo nelogično, da bi gospodar služabnika hudo kaznoval, če ni bilo storjene nobene škode. A očitno gre v ozadju za globje stvari.
Kaj nam lahko pove ta prilika? V sodobni govorici so talenti osebni (prirojeni) darovi. Nekdo ima talent za glasbo, kdo drug za pisanje, tretji za šport… Vendar ti prirojeni darovi terjajo tudi veliko dela, da se darovi res razvijejo. Jezus sicer v različnih prilikah primerja nebeško kraljestvo z različnimi stvarmi. Denimo, da je kot zaklad na njivi, zaradi česar se nekdo odloči, da bo tisto njivo najprej kupil, da bi prišel do tega zaklada, in za to najprej žrtvoval vse svoje premoženje. To je že primer »trgovanja s talenti«. Jezus sicer uporabi govorico tedanje kulture, kajti med Judi je bilo trgovanje ter izmenjava nekaj povsem vsakdanjega. Bog nam daje številne darove v življenju. Želi, da obrodimo sad in da naš sad ostane (prim. Jn 15,16). Če sami v svojem duhovnem življenju ne obrodimo sadu, kakšno sporočilo s tem dajemo Bogu? Morda to, da smo nehvaležni in želimo uživati v svojem lastnem mehurčku, v lastnem udobju? Trgovati s sadovi tu pomeni, da jih uporabimo za občestvo, s tem se sadovi množijo. Denimo, karizme Svetega Duha, ki jih Bog daje posamezniku, so namenjene služenju skupnosti, drugim ljudem. Ko jih uporabljamo na takšen način, naš talent pridobiva novo, dodano vrednost, saj Božje kraljestvo raste. Že s tem, ko pričujemo o velikih delih, ki jih je Bog storil v našem življenju, pokažemo, da smo hvaležni za te darove in da želimo temu, kar nam je Bog dal, dati še več vrednosti, torej da bi več ljudi spoznalo Jezusa in mu izročilo svoje življenje.
C. R.
The post (MISEL ZA GOSPODOV DAN) Smo pripravljeni temu, kar nam je izročeno, dati novo vrednost? appeared first on Blagovest.
