Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 1,16.18-21,24): Jakob je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož, Jožef, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, ker bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.
Lahko smo hvaležni papežu Frančišku, ki je svetega Jožefa dejansko vtkal v središče bogoslužja Cerkve, sedaj je namreč omenjen v vseh evharističnim molitvah. In to je tudi neko znamenje časa. Čeprav v samem evangeliju ne najdemo niti enega izgovorjenega citata, ki bi ga lahko pripisali sv. Jožefu, lahko rečemo, da je bil prav Jezusov varuh tisti, ki je dejansko prispeval k liku Jezusa, kot ga poznamo iz evangelija. Na prvi pogled skromen rokodelec, tesar, ki pa je bil kraljevskega rodu in potomec kralja Davida, kar bi se marsikomu zdelo čudno. A navsezadnje je bil tudi David, kot bomo lahko brali in poslušali v jutrišnjem prvem berilu, doma iz skromne pastirske družine. In to sploh ne prvorojenec, ampak najmlajši. Po Božjem posegu pa je nato postal kralj. Preroki so napovedovali, da bo Mesija, maziljenec, izšel iz potomstva kralja Davida. In res je bil Jožef pravno priznan kot Jezusov oče, čeprav je tudi res, da se je sveta družina po povratku iz begunstva v Egiptu naselila v Nazaretu – tam, kjer se je vse začelo, namreč angelovo oznanilo Mariji. Kot vemo, so Jezusa zato vsi poznali kot Nazarečana in celo Jezus sam se nikoli ni skliceval na rojstvo v Betlehemu, niti na Davidovo potomstvo, da bi pismoukom dokazoval, da je res Mesija.
Ne glede na to, kakšen je resnični izvor Jezusa – verujemo namreč, da je bil spočet od Svetega Duha – je Jožef v odrešenjski zgodovini odigral izredno vlogo. Že po svojem imenu – nosi namreč isto ime kot eden od Jakobovih sinov, torej oče enega od Izraelovih rodov, ki je bil v Egipt prodan za sužnja in je nato rešil brate pred lakoto – je namreč postavljen za “gospodarja svoji hiši in upravitelja vsej svoji posesti”. Sv. Jožef se, kot poročajo evangeliji, izkaže kot zvesti izvrševalec Božje volje. Bog mu je kar nekajkrat spregovoril preko sanj, zlasti takrat, ko je izvedel za Marijino nosečnost in ni vedel, kako naj si to razlaga. Njegova pravičnost je bila nekakšna podoba božjega usmiljenja – če bi se Marija res pregrešila, kot je sprva mislil, bi jo zgolj na skrivaj odslovil, ne da bi jo ob tem izpostavil v sramoto ljudem. Vendar mu je Bog sam razodel, kaj se je v resnici zgodilo, tako da mu nazadnje ni bilo potrebno storiti niti tega. Sprejel je žrtev t. i. “deviške” zakonske zveze ter vlogo skrbnika Odrešenika. Jožefov križ je bil težak, ne samo zaradi neuspešnega iskanja prenočišča v Betlehemu, bega v Egipt, vračanja nazaj, Simeonove prerokbe ob darovanju v templju ter iskanja Jezusa v templju, ampak tudi zaradi dejstva, da je moral sprejeti tisti dolgčas vsakdanjosti. Vedel je, da ima v družini Sina človekovega, tistega, ki v resnici prihaja iz nebes. Vendar se v nazareški sveti družini ni dogajalo v vseh teh letih nič tako vznemirljivega, kar bi kazalo na Jezusov mesijanski izvor. Svojega posinovljenca je učil tesarskega poklica. Kar je kasneje, ko je Jezus javno deloval, v svojem domačem kraju postalo kamen spotike, češ tega poznamo, navaden tesar je, kako se mora sedaj imeti za …?
Torej, naj nam sv. Jožef izprosi, da bomo lahko krščansko svetost živeli prav pod plaščem te na videz dolgočasne vsakdanjosti, ko se zdi, da smo nekako pahnjeni v neko rutino, v neko brezimnost.
A naj zaključimo z besedami, ki jih je o sv. Jožefu zapisal sv. Bernardin Sienski: “Če vzporedimo Jožefa s celo Kristusovo Cerkvijo, ali ne uvidimo, da je on tisti posebej izbrani mož, ki je Kristusa primerno in častno vpeljal v življenje na svetu. Če vsa sveta Cerkev veliko dolguje Devici Mariji, ker je bila po njej vredna prejeti Kristusa, pa je za Marijo dolžna posebno hvaležnost in spoštovanje svetemu Jožefu. On tako rekoč zaključuje staro zavezo in v njem poslanstvo očakov in prerokov dobiva obljubljeni sad. Samo on je končno mogel gledati s svojimi očmi tistega, ki ga je božja milost njim obljubljala.”
C. R.
The post (MISEL ZA PRAZNIK) Jezusov varuh, ki je zvesto nosil križ vsakdanjosti appeared first on Blagovest.
