Imamo
ponižnost, ki jo oblikuje in podžiga ljubezen, in ponižnost, ki jo navdihuje
resnica ter je brez topline. Prva je v čustvu, druga pa je v spoznanju. Ne
dvomim, da se boste tudi vi ponižali v svojih očeh, če se pogledate od znotraj
ob luči resnice in brez prikrivanja ter se sodite brez laskanja. Ob takem
pravilnem spoznanju samega sebe boste priznali svojo neznatnost, četudi tega v
očeh drugih morda še niste doživeli. Postali boste ponižni, toda le za trenutek
po spoznanju resnice, ne pa še po navdihu ljubezni. Kajti če bi vas tako
prevzela ljubezen, kakor vas je presvetlila resnica, ki se je vam samim
pokazala v resnični in poučni luči, bi brez dvoma želeli, kolikor je odvisno od
vas, da bi tudi vsi mislili o vas enako, kakor sami sebe cenite (42,6).
Iz
tega vidite, da ni isto, če resnica človeka prisili, da sebe ne ceni previsoko,
ali pa če se iz ljubezni prostovoljno poniža. Do prvega nas privede nuja, do
drugega pa volja. Sv. Pavel je zapisal o Jezusu: »Sam sebe je izničil tako, da
je prevzel naravo hlapca« (Flp 2,7) in nam dal zgled ponižnosti. Sam sebe je
izničil, sam se je ponižal, ne pod nujo sodbe, marveč iz ljubezni do nas. Mogel
se je pač pokazati neznaten in zaničevan, ni se pa mogel imeti za takšnega, saj
je poznal sam sebe.
Ponižanje
je bilo dejanje volje, ne lastne sodbe, saj se je predstavil takšen, kakršen je
vedel, da ni; hotel je veljati za zadnjega, čeprav je vedel, da je prvi med
vsemi. Sam je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt
11,29). Rekel je: »Iz srca«, iz srčnega nagnjenja, to se pravi iz volje.
Izključil je nujo, ker je priznal voljo. Z njim ni tako kakor z menoj ali z
vami, ki moramo ob luči resnice priznati, da zaslužimo osramočenje in
zaničevanje, zadnje in najnižje mesto, kazni in udarce. Z njim, pravim, ni
tako, čeprav je vse to izkusil, ker je hotel in je bil iz srca ponižen,
ponižen, ker mu je narekovalo srce, ne pa, ker bi ga prisilila preiskava
resnice (42,7).
Presodite,
ali imam prav in ali sem ponižnost po pravici prisodil Gospodu, o katerem vemo,
da se je izničil iz ljubezni, iz ljubezni se ponižal pod angele, bil pokoren
svojim staršem, se sklonil pod rokami Janeza Krstnika, prenašal telesne
slabosti, končno se podvrgel smrti in sprejel sramoto križa.
Če
se boste sami pri sebi ponižali s tisto nujno ponižnostjo, ki jo čuječi duši
prinaša resnica, ki preiskuje srca in obisti: tedaj dodajte še svojo voljo in
napravite iz nuje krepost, saj ni kreposti brez soglasja volje. To boste
dosegli, če ne boste želeli biti navzven drugačni, kakor ste znotraj … Ko se
boste stehtali na tehtnici resnice in na tihem sami o sebi skromno mislili, ali
se boste navzven nam prodali za višjo ceno in lagali o svoji teži, ki ni v
skladu z resnično težo? (42,8).
