Slava
je prastara in častitljiva hvalnica, s katero Cerkev slavi in prosi Boga Očeta
in Jagnje. Ima izrazito slavilni značaj, zato je lep vzor za našo molitev, ki
je, žal, pogosto samo v obliki prošnje. Včasih so jo imeli za jutranjo molitev.
Prvi del se nanaša na Boga Očeta, drugi pa na Kristusa. Začetek Slave je pesem
angelov ob Jezusovem rojstvu: »Slava Boga na višavah in na zemlji mir ljudem,
ki so blage volje.« Na koncu Slave se omenjajo vse tri Božje osebe.
Poglej,
kako se kar kopičijo slavilni izrazi: »Hválimo te, slavimo te, mólimo te,
poveličujemo te, zahvaljujemo se ti zaradi tvoje velike slave.« Tu se ne
zahvaljujemo Bogu za darove, ki jih od njega stalno prejemamo, ampak za to, da
je Bog tako velik in tako veličasten. To je govorica prave nesebične ljubezni.
Kdor Boga res ljubi, ga slavi in se mu zahvaljuje zaradi njega samega. Takšna
molitev nas najbolj osvobaja.
Balthasar
Fischer je zapisal: »Če svetniki tako zamaknjeno govorijo o sreči molitve, da
jih mi kot 'pešci' molitvenega življenja ne moremo več dohajati, potem mislijo
na ure, v katerih so – z besedami ali brez njih – stali pred živim Bogom in ga
hvalili ter se mu zahvaljevali, ker je tako velik in tako veličasten.«
V
delu Slave, ki se nanaša na Jezusa, izpovedujemo vero, da je »Gospod,
edinorojeni Sin, Jezus Kristus, Gospod Bog, Jagnje Božje, Sin Očetov«. On
odjemlje grehe sveta in sedi na Očetovi desnici, zato ga prosimo za usmiljenje
in sprejem naše prošnje.
Slavo
pojemo ali molimo ob nedeljah, razen v adventu in postu, ter ob slovesnih
praznikih in praznikih ter ob posebnih slovesnostih.
