Dr. Marko Kremžar, znani in zelo delavni argentinski Slovenec, ki je stopil že v 94. leto, je ponudil zanimiv spis Časnikar in starec. Ob teh dveh likih bomo lahko razmišljali. Ko so sestavek objavljali v argentinskem glasilu Duhovno življenje, je doživel nekaj lepih, spodbudnih odmevov. Naj jih tudi pri nas.
Na vožnji z vlakom se človek naveliča brkljati po telefonu, zato je časnikar, človek srednjih let, pričel opazovati starega moža, ki mu je sedel nasproti. V rokah ni imel časopisa ne kake tehnološke igračke. Imel jih je sklenjene v naročju. Gledal je skozi okno. Bil je videti zamišljen, a ne zaskrbljen.
Časnikar je poskušal opredeliti moža, ki je gotovo že doživel svoj sedemdeseti rojstni dan. Roke so bile videti dobro ohranjene in najbrž nevajene težkega dela, postava srednja, obleka, brez vidnih madežev, je imela za seboj že precej dolgo rabo, dobro očiščeni, a precej ponošeni čevlji, sivi, kratko ostriženi lasje, obraz odkrit, sveže obrit, pogled bister. Presodil je, da mora biti kak upokojen profesor ali uradnik. Odločil se je, da ga ogovori. Ko je starec odmaknil pogled od okna, je izrabil priložnost.
“Poznate te kraje?”
Mož se je prijazno nasmehnil: “Poznam. Težko da človek mojih let ne bi poznal teh lepih krajev.”
“Ste tu blizu doma?”
“Pri nas je vse blizu, lahko pa tudi strašno daleč.”
“Kako to mislite?”
“Razdalje med kraji so majhne, med ljudmi pa ne vedno.”
“Za našo generacijo ne več, tehnologija je razdalje odpravila. Pravkar sem govoril s kolegom, ki živi v Angliji.”
“So razdalje, ki jih tehnologija ne odpravi. Omenili ste kolega v Angliji. Kaj ste po poklicu?”
“Časnikar sem.”
“Zanimiv poklic. Ste človek, ki piše zgodovino.”
“Ne, ne. Zadovoljim se z novicami. Pravkar prihajam od obnovitve nekega hotela na obali. Mimogrede sem obiskal staro teto, ki živi tam blizu.”
“Lepo da se pobrigate za ostarele sorodnike.”
“Rad jo obiščem. Je zanimiva ženska. Veliko je doživela. Živi sama. Pred leti jo je mož zapustil in se ni več poročila. Navadno grem z avtom, danes pa sem se spet odločil za vlak. Počasen je, a človek se odpočije.”
“Rad se peljem z vlakom. Pogled skozi okno, ko pokrajina pred našimi očmi beži in izginja, vabi k razmišljanju. V tem oziru avto ni napredek.”
“Avto je hitrejši. Prihranimo čas. Za vas, ki ste gotovo že v pokoju, to ni važno. Imate dovolj časa, nas pa delo priganja.”
“Verjetno imate več časa, kot jaz.«
»Ne bi rekel. Ne poznate ritma, ki ga zahteva moj poklic.«
»Verjamem, a pri mojih letih se čas hitreje izteka. Manj mi ga ostaja, kot vam.«
»To je druga stvar. Ne mislim na leta. Zame so dragocene minute. Vlak ima svoje prednosti, a ne, če se človeku mudi.«
“Sprašujem se, zakaj pravite ljudje vaše generacije, da vam manjka časa kljub temu, da imate vedno hitrejše avtomobile, hitrejša letala, hitrejšo povezavo po spletih, računalnikih in vedno manjših telefonih? Časa bi vam moralo ostajati.”
“Kje neki! Časa primanjkuje. Tega v vaših dneh niste poznali. Danes, kdor ne hiti, zaostane, Čas je denar, pravijo Američani.”
“Američani znajo marsikaj, v tem pa se motijo.”
“Zakaj?”
“Če bi bil čas res denar, bi bil tudi denar lahko čas. A ni znano, da bi si kak milijonar lahko kupil trenutek časa.”
“Kupiti ga ne more, a ga lahko bolj uspešno uporabi, bolj polno živi.”
“Kaj mislite s tem, bolj uspešno in polno?”
“Polnejše živi, kdor si lahko več privošči. Uspešen je, kdor v krajšem času več doseže. Za to je potreben denar.”
“Pa tudi delo in znanje. A mi ni jasno, kaj hoče tak uspešnež doseči?”
“To kar hočemo vsi, imeti, kar želimo, pa: varnost, ugled, vpliv.”
“Vpliv, se strinjam. Vsega, kar bi radi pa ni mogoče imeti. Želja bo vedno več,kot je lahko imetja, četudi bi imeli milijone. Količina ne umiri človeškega srca. Varnost je utvara in dvomim, da bi bilo ugled mogoče kupiti.”
“Pa še kako. Ugled se ustvari z denarjem. So strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem, da bogatim ljudem ustvarjajo ugled.”
“Tudi, če ga ne zaslužijo?”
“Jasno. Prav taki plačajo zanj.”
“Pomeni, da si kupijo nekaj, kar ni res.”
“Koga briga, kaj je res. Saj se ne lažejo, le poudarijo, kar se lepo sliši, ostalo pa zamolčijo, skrijejo.”
“Zanimivo. Prikrivati, kar je res, ni laž?
“Mogoče majhna, a kdo se meni za to.”
“Pa so zato srečni?”
“Gotovo so zadovoljni, če ljudje o njih dobro govorijo.”
“Sami sebe vlečejo za nos. Pa uboge ljudi, ki to verjamejo.”
