ČEŠČENJE JEZUSOVEGA IN MARIJINEGA SRCA (1)

Marsikdo ima danes
češčenje presvetega Jezusovega Srca in brezmadežnega Marijinega
Srca (JMS) za zastarelo in ga omalovažuje. Morda celo misli, da gre
za nezdravo, preveč čustveno pobožnost, ki je v Cerkvi nastala na
podlagi posebnih razodetij sv. Marjeti Mariji Alakok in ni za
današnji čas. Nekateri se sprašujejo, zakaj naj bi govorili o
Jezusovem in Marijinem Srcu namesto o Jezusu in Mariji. Slišimo tudi
ugovor: »Češčenje obeh Src ni utemeljeno v Svetem pismu,
cerkvenem izročilu in v nauku Cerkve.« V nadaljevanju bomo videli,
da ni tako. Gre za nesporazum in nepoznanje dejstev. Če je kje v
praksi kaj neskladnega z naukom in prakso Cerkve, seveda to
zavračamo.

Papež
Pij XII. v okrožnici o češčenju Jezusovega Srca¹
pojasnjuje: »Nekateri prvotno in bistveno naravo češčenja mešajo
ali enačijo z različnimi posebnimi pobožnostmi, ki jih Cerkev
sicer odobrava in goji, a jih ne zapoveduje. Češčenje Jezusovega
Srca imajo za nekaj postranskega, dodanega, česar se more kdo
okleniti ali pa tudi ne« (št. 6).

Razlikovati
je treba med zunanjimi oblikami češčenja JMS in med notranjim
bistvom. Zunanje oblike se lahko spreminjajo, notranje bistvo pa
vedno ostane in mora ostati. S češčenjem najsvetejših Src hočemo
poudariti prav to bistvo.V ospredju sta Kristus in Marija, njuno
telesno srce pa je pri tem znamenje in simbol njunega notranjega
bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Bistveno je
to, da spoznamo njuno ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo, v
popolni podreditvi in predanosti Božji volji. Naša rešitev je v
njuni ljubezni.

Seveda je
treba upoštevati, da je Marija le človek, Jezus pa je pravi Bog in
pravi človek. V nadaljnjem razmišljanju bomo videli, da imajo tudi
zunanje oblike češčenja najsvetejših Src veliko vrednost, če so
povezane z notranjo vsebino in jo izražajo ter osvetljujejo.

Izraz 'srce'

Trije pomeni.
Izraz 'srce' lahko vzamemo v treh pomenih: telesno srce, srce v
prenesenem metaforičnem pomenu, srce v simboličnem pomenu. V tem
zadnjem pomenu, ki je med obema prejšnjima, vzamemo telesno srce kot
simbol ljubezni in vsega notranjega življenja, zakoreninjenega v
ljubezni. Jezusovo telesno srce je vedno zedinjeno z drugo Božjo
osebo in je zato simbol njegove Božje-človeške ljubezni.

Pojasnilo papeža
sv. Janeza Pavla II.: »Izraz 'Srce
Jezusovo' neposredno spominja na Kristusovo človeško naravo in
poudarja bogastvo njegovih čustev: njegovo sočutje do bolnikov,
njegovo prednostno ljubezen do ubogih, njegovo usmiljenje do
grešnikov, njegovo nežnost do otrok, njegovo strogost v razkrivanju
hinavščine, napuha in nasilja, njegovo krotkost pred nasprotniki,
njegovo gorečnost za Očetovo slavo, njegovo veselje ob skrivnostnih
in previdnostnih načrtih milosti.

Ko
pomislimo na vse, kar je pretrpel, nam izraz 'Srce Jezusovo' kliče v
spomin Kristusovo žalost nad Judovim izdajstvom, Kristusovo potrtost
zaradi zapuščenosti, tesnobo ob soočenju s smrtjo, sinovsko in
pokorno izročitev v Očetove roke. Najbolj pa nam govori o ljubezni,
ki nenehno priteka iz njegovih največjih globin: o neskončni
ljubezni do Očeta in brezmejni ljubezni do človeštva« (št 3).²

To
Srce je po papeževih besedah »'prebivališče Boga med ljudmi' (Raz
21,3), saj Jezusovo Srce v svojem notranjem svetišču objema vse
ljudi. Vsi prebivajo tam, objema pa jih večna ljubezen. Ko gledamo
Jezusovo Srce, se spominjamo besed preroka: 'Z večno ljubeznijo te
ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil svojo zvestobo' (Jer 31,3)«
(št.
5).

'Direktorij
za ljudske pobožnosti in bogoslužje'
je zelo jasen: »'Kristusovo srce' je sam Kristus, učlovečena in
zveličavna Beseda, ki v Svetem Duhu na znotraj objema Očeta in
ljudi, svoje brate, z božjo-človeško neskončno ljubeznijo.«³

Govorica srca

Papež
sv. Janez Pavel II. je ob razlaganju
litanij Srca Jezusovega povedal: »Srce razodeva globino osebe. Vedno
razkriva njeno globino, pa naj gre za notranje doživljanje kogarkoli
izmed nas ali za naše medsebojne odnose. Globina Jezusa Kristusa, ki
jo razkriva njegovo Srce, je brez primere in prekaša globino vsakega
človeka, saj ni samo človeška, ampak je obenem Božja. Ta
božje-človeška globina Jezusovega Srca je globočina kreposti,
globočina vseh čednosti. Ker je Jezus pravi človek, razodeva
notranjo govorico svojega Srca s pomočjo kreposti« (št. 11).

Prikazovanja
sv. Marjeti Alakók, sv. Katarini Labouré in fatimskim pastirčkom.
Zakaj se je Jezus sv. Marjeti Mariji Alakók (Alacoque) leta 1674
prikazal prav s srcem? Zakaj se je sv. Katarini Labouré (izg.
Laburé) leta 1830 prikazala Brezmadežna in ji naročila, naj bosta
na čudodelni svetinji upodobljeni Jezusovo in Marijino srce? Zakaj
se je Devica Marija leta 1917 v Fatimi trem pastirčkom nekajkrat
prikazala z izrazitim srcem in se je tudi imenovala 'brezmadežno
Srce'? Kaj hoče podoba srca poudariti prav za naš čas?

Srce je
znamenje ljubezni. Ljudje veliko govorijo o ljubezni, a številni jo
pojmujejo zelo sebično. Jezus in njegova Mati nas želita pripeljati
k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se
je od ljubezni do Boga in do bližnjega zelo oddaljilo. Treba je
verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Moramo se jima z
ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo
začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

Jezusovo
srce je bilo oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, ki
je Ljubezen. Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni; vanj
je zasajen križ kot znamenje odrešenja; obdano je s trnovo krono,
ki poudarja njegovo prestano trpljenje.

Iz srca na
Marijini podobi plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Marijino
gorečo ljubezen do Boga in ljudi. Na nekaterih podobah je Marijino
srce prebodeno z mečem, kar spominja na veliko Marijino trpljenje za
nas in na izpolnitev Simeonove prerokbe, da bo Marijino dušo
prebodel meč bolečin. Imamo tudi podobe, na katerih Marijino srce
ovija venec belih rož, ki ponazarjajo Marijino brezmadežno čistost
in druge kreposti. Na podobi fatimske Marije je njeno srce ovito s
trni, ki pomenijo naše grehe.

Sv.
Marjeti Mariji Alakok je Jezus
obljubil: »Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo
imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo
ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta
način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v
kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.«

p. Anton