V četrtek, 25.1.2024 je potekalo 4. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024, katerega tema je bil PREROK OZEJ.
Ime Hôšē‛ă: “Jahve je pomagal”. Iz knjige sklepamo, drugje ni podatkov, da je bil izobražen in je živel v Severnem kraljestvu.
Glede na uvodni zapis (Oz 1,1) je deloval v času kralja Jerobeama II. (782-747 pr. Kr.) in sicer več kot trideset let. Napovedal je padec Samarije in ga morda še doživel. Jerobeamovo kraljestvo je bilo obširno, politično in gospodarsko cvetoče. Amos, ki j deloval malo pred Ozejem, je kritiziral predvsem neupoštevanje Jahvejeve pravice in s tem družbene krivice, Ozej je to kritiko povzel, glavno ost preroške kritike pa je obrnil proti razmeram na verskem in kultnem področju. Tu bi lahko govorili o verskem sinkretizmu. Za Ozeja je bil to “zakonolom”.
Bil je poročen in je imel tri otroke.
Njegova osrednja tema je Božja ljubezen do Izraela. To primerja ljubezni soproga do žene in ljubezni očeta do otroka. Zato je to tudi sporočilo o kazni in usmiljenju.
Njegov vpliv je videti pri poznejših prerokih, zlasti pri Jeremiju.
Vidna sta dva glavna dela:
- del: prerokov zakon (pogl. 1 – 3)
- del: preroški izreki (pogl. 4-14)
- a) 4 –11
- b) 12 – 14
Ozej je ljubil predvsem Izrael v ožjem smislu (Severno kraljestvo) in trpel zanj, vendar je mislil tudi na Izrael kot celoto Božjega ljudstva. Aktualizacije, ki se konkretno nanašajo na Juda, pa so najbrž delo poznejšega judejskega redaktorja, ki je dostavil tudi 1,1.
V Novi zavezi je nekaj pomembnih navedkov iz Ozeja: Oz 6,6: “Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanje Boga bolj kakor žgalne daritve.” Tudi pri Pavlu in drugod v Novi zavezi so besede iz Ozeja. Berilo z besedilom Oz 11, ki govori o usmiljenem (materinskem!) Bogu je na praznik Srca Jezusovega in še dvakrat kot prvo berilo v lekcionarju.
Ozej 1-3
V zgodovini eksegeze je posebno znano vprašanje Ozejevega zakona z Gomero v pogl. 1 in pogl. 3. Čeprav to niso posebno bogati življenjepisni podatki, jih je najbrž treba jemati kot realistične. Božje naročilo v 1,2, naj si vzame vlačugarsko ženo in vlačugarske otroke, ker se dežela vlačuga stran od Gospoda, je bistveno za razumevanje celotne Ozejeve knjige. Kar nam pade v oči v prvih treh poglavjih, je izredna analogija med Ozejevim zakonom in Jahvejevo zavezo z Izraelom. Ozejev zakon ima smisel simboličnega preroškega delovanja in prerok more nanj kazati kot na podobo za resničnost razmerja med Bogom in Izraelom. V tem ima Ozej nesporno prvenstvo, da zavezni odnos primerja zakonski zvezi.
1,1
Judejski redaktor je z uvodnim obrazcem o “besedi”, ki “se je zgodila”, zajel celotno delo kot Božjo preroško besedo. Beeri sicer ni znan, zato ne vemo ničesar o Ozejevem rodu. Najprej so našteti Judovi kralji in potem Jerobeam kot edini severni kralj.
1,2-9
JHVH v tem odlomku preroku spregovori štirikrat: glede poroke (v. 2) in ob rojstvih treh otrok (v. 4.6.9). Težke grožnje (v. 4.6.9) proti Izraelu morajo biti utemeljene. V. 2 nakazuje zločin, ki zasluži kazen: Dežela se vlačuga … stran od JHVH! Prerokovanje z znamenji je navadno povezano z grožnjami.
Ali Bog ukazuje Ozeju kaj nemoralnega? “Vlačugarska žena” tu ne pomeni ženske, ki bi se preživljala s prostitucijo. Bolj verjetno gre za eno tistih deklet, ki so se enkrat ali za določen čas udeležile Baalovega kulta kot “svetiščne” prostitutke (gl. 4,14: “posvečene vlačuge”) v povezavi s plodnostnimi obredi; morda s tem hotele doseči lastno rodovitnost. To bi pojasnilo, zakaj bi se Gómerini otroci imenovali “vlačugarski otroci”, čeprav jih je imela z Ozejem. Seveda lahko razumemo besede o vlačuganju kot namigovanje na dekle, ki je bila preprosto lahkomiselna in po značaju nagnjena k temu, da ni resno jemala svojega zakona. Šele pozneje je po tej možnosti dejansko postala nezvesta možu. Tudi ni treba misliti, da je Bog preroku neposredno ukazal, naj se poroči z žensko, ki ji ne gre zaupati. Lahko je to mišljeno tako, da je prerok pozneje premišljeval o svoji nesreči in prišel do spoznanja, da je to bila Božja volja. Bog sam je hotel, to je Ozejevo spoznanje, da bo ponesrečeni zakon izhodišče preroškega oznanila in bistvena sestavina njegovega preroškega poslanstva.
Vsekakor naj bi poroka preroka s tako žensko bila znamenje, ki naj Izraelce opozori na to, kaj se je zgodilo z Izraelom: celotno ljudstvo ravna prešuštno, zakonolomsko. Prelomilo je zvestobo, zato pride kazen.
Božja sodba je nakazana v imenih treh otrok:
Jezreel (“Jahve seje”) je ime kraja, kjer je Jehu (840 pr. Kr., potem ko ga je Elizej mazilil za kralja), ustanovitelj preroku sodobne dinastije, začel pokol svojih nasprotnikov (glej 2 Kr 9 -10). Ime samo zase pomeni nekaj dobrega, glede na zgodovino pa ga je moč razumeti tudi kot napoved nesreče. Tako je gotovo mišljeno v tem primeru. Ravnina Jezreel je veljala za bojno polje in tam se obeta konec Izraelove vojaške moči (v. 5).
Nepomiloščena (“ni našla usmiljenja”). Božje usmiljenje Izraelu omogoča obstoj.
Ne-moje-ljudstvo naznanja ločitev glede na obrazec zaveze: Vi boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.
Pripomba o Judu, kateremu bo Bog ohranil naklonjenost (v. 7), se najbrž nanaša na rešitev Jeruzalema 701, o čemer beremo v Iz 36 – 37. Nelogičnost v Božjem govoru, ki se začne v 1. osebi, potem pa govori o Bogu v 3. osebi, je treba sprejeti kot značilnost sloga.
Zaradi ranjenosti svoje duše se preroku odprejo oči, da jasneje vidi vsesplošno izprijenost izraelskega ljudstva in nesrečo, ki neizbežno preži pred vrati. V Oz 1,9, ko Jahve preroku naroča, naj tretjemu otroku da ime Ne-moje-ljudstvo, vidimo, da gre za popolno zavrženje Izraela. V 2,1-3 pa zasije čisto nasprotje s spremembo imen v Moje ljudstvo in Pomiloščena, kar predstavlja Jahvejev sklep v luči prihodnje Izraelove usode.
Teološko je tu pomembno,
- da Ozej prvič v zgodovini razlaga odnos med JHVH in Izraelom kot zakonsko zvezo. To posebno poudari z zanikanjem zaveznega obrazca;
- Prelomitev zaveze ni le v kultu zaradi češčenja Baala – ne imej drugih bogov! –, temveč tudi zaradi “prelivanja krvi”, torej pregreh zoper ljudi (gl. 4,2sl.). Po prerokovem mnenju spada etos odnosov do soljudi neločljivo k češčenju JHVH.
- Ime JHVH sicer pomeni Božjo pripravljenost, da bi “bil” pri svojem ljudstvu, a to ni njegova usoda, temveč se svobodno odloča kot “zavezni Bog”.
2,1-3
Besede Oz 2,1-3 – govori prerok – zvenijo kot odgovor na v. 1,2-9; verjetno so jih sestavili za bogoslužno branje v času po eksilu. Napoved prihodnje rešitve in ljubečega razmerja z Bogom ponavlja obljube iz 1 Mz.
“Izraelovi sinovi” označujejo celoten Izrael, Božje ljudstvo.
“Živi Bog” je izvir življenja, torej tudi povzročitelj čudovitega množenja ljudstva.
“Judovi sinovi in Izraelovi sinovi”; ločitev je nesreča, združitev pod enim voditeljem pomeni srečo, milost. Podobno je novozavezno upanje (prim. Rim 1,24sl.; 1 Pt 2,10).
“Jezreelov dan” je tu omenjen namesto “Gospodovega dne”. Tu ima Jezreel (za razliko od 1,4) pozitiven pomen: blaginja, zdravje, sreča.
2,4-17
Očitno se z v. 4 začenja nova enota, težje je določiti konec (v. 15 ali v. 17). Res pa sta po vsebini v. 16-17 bolj usmerjeni k naslednjemu besedilu. Trikrat ZATO: 8.11.16; Bog ukrepa, da bi “rešil zakon”, končno mu uspe. Gre torej za alegoričen govor; njegov predmet ni več konkretni Ozejev zakon!
Kako ravna JHVH z nezvestim Izraelom?
JHVH v nekakšnem sodnem procesu najprej prevzame vlogo tožitelja. “Izraelove sinove” poziva kot svoje pravne pomočnike proti njihovi materi. Mišljeni so tisti, ki so ostali zvesti in so torej na prerokovi strani. Tožba naj doseže, da se ugotovi dejansko stanje. Ko zahteva, naj odstrani zunanja znamenja “vlačugarstva” (amulete, tetoviranje), se zdi, kot da bi bil še pripravljen sprejeti jo nazaj.
“Če ne!”
Od v. 5 naprej je JHVH sodnik, ki svari, grozi, kako bo kaznoval nezvestnico, če se ne bo spremenila.
Sleči ženo pomeni vzeti ji obleke, ki jih ji je dal mož, s tem pa jo tudi izpostaviti sramoti in nemoči. Puščava, smrt od žeje. Izrael brez “dežele”. Tu ni omembe veliko strožjega izraelskega prava, po katerem je zakonolomski ženi grozila smrtna obsodba.
Tudi z otroki, to je nezvesta večina, Bog ne bo imel usmiljenja.
Ljubimci so kanaanska božanstva, od katerih je nezvesti Izrael pričakoval kruh in vodo, volno, lan, olje in pijačo, se pravi rodovitnost zemlje. Gre za temo, ko so preroki hoteli rojakom dopovedati, da za rodovitnost dežele ne potrebujejo drugega kulta, ampak jim vse to daje JHVH (glej v. 10).
ZATO (v. 8) uvaja kazenske ukrepe. Da bi se obtoženka poboljšala! Ko bo videla, da so jo ljubimci pustili na cedilu, se bo vrnila k možu. Sebičnost, ne ljubezen.
Ni še spoznala, kdo je tisti, od katerega dobiva hrano in vse druge dobrine. Da jo je ne le rešil iz Egipta, temveč ji tudi podaril DEŽELO.
ZATO (v. 11) bo JHVH Izraelu odtegnil te dobrine. Ker je nanj (na moža, JHVH) “pozabljala”. Vendar pa ta huda kazen zapuščenosti le omogoča njeno spreobrnjenje, da jo bo mogel vzeti nazaj.
ZATO (v. 16) JHVH pripravlja nov začetek ljubezenske vezi. Spet jo bo “osvojil” in zavezna ljubezen bo spet močna in živa kakor ob izhodu iz Egipta (Sinaj!). Tu je treba razumeti puščavo kot kraj Božje bližine. Prerok tu namenoma “pozablja” na nevero in uporništvo Izraela, o čemer beremo v Drugi in Četrti Mojzesovi knjigi.
Kar je bilo v Baalovem kultu mitično prikazano o poroki med nebom in zemljo, je prerok prenesel na ljubezensko in zakonsko zvezo med JHVH in Izraelom. Jahve je soprog Izraela! Ozej je prvi uporabi zakonsko zvezo kot podobo za odnos med Bogom in Izraelom. Drugi preroki (Izaija, Jeremija, Ezekiel …) jo bodo pogosto uporabljali.
V v. 4-17 resda JHVH nastopa kot sodnik, a ne odstopa od svojega bistva, ki je ljubezen, zato ne ravna strogo dosledno, kot je za zakonolom predpisovalo izraelsko pravo (5 Mz 22,20-22); usmiljen je in hoče reševati, ne pogubljati. Kaznuje z namenom, da bi obnovil ljubezensko vez. Pri tem se bori celo sam s seboj (glej 11,8). Komaj čaka na kako znamenje spreobrnjenja. Bog noče smrti grešnika … (prim. Ezk 18,32).
2,18-25
Najbrž je to pozneje urejeno Ozejevo besedilo. Pri govorjenju o ženi-Izraelu prehaja iz 3. v 2. osebo: “me bo imenovala” – “S teboj se zaročim …” A to ne moti; tak je Ozejev slog.
Moj mož – moj Baal.
Od 7. stol. dalje Izraelci niso več imeli imen, ki bi vsebovala sestavino -baal in so to ime, ki se je uporabljalo tudi za JHVH, odpravili iz bogočastja (glej v. 19). Beseda lahko pomeni “gospodar” in s tem “soprog”, toda v okolju sinkretizma tega ni bilo mogoče trpeti.
V obljubi v. 16-25 so nekatere prvine, ki so v neposrednem antitetičnem razmerju do prvega dela (v. 4-15). Obljuba ponovne zaroke in splošne blaginje je antiteza grožnji usmrtitvi nezveste žene in opustošenja dežele. Prejšnja zgodovina je izbrisana – ne za konec odnosa, temveč za nov začetek. Skrivnost trajnosti te zaveze je v odkupnini za ženo – ne bo je dobil oče, temveč nevesta sama. Tako bo Izrael neposreden koristnik Božje pravičnosti in pravice, dobrote, usmiljenja in resnice. Jahve daje samega sebe in njegove Božje lastnosti postanejo človeške. S tem omogoči ljudstvu, da more živeti stare in doslej neizpolnjene zahteve prerokov. Vse sodne grožnje so s tem odpravljene. Jahve poklanja svojemu ljudstvu možnost, da zaživi ljubezen.
Dobrina nove zaveze z Izraelom bo tudi Izraelova varnost. JHVH bo sklenil zavezo z živalmi in uničil orožje: mir v naravi in v zgodovini (v. 20).
21-22: Zveza z Bogom bo čisto nekaj drugega kakor ljubimkanje z “baali”. Trikrat je v teh dveh vrsticah uporabljen glagol zaročiti se. Označuje globoko oseben in trajen odnos. Zaroka je Izraelcem pomenila dokončno sklenjeno zvezo. Pravičnost in pravica, dobrota (ali: ljubezen) in usmiljenje, resnica (ali: zvestoba). To je odkupnina za nevesto in poročna darila. V vsem tem ga bo “spoznala”, kar pomeni, da bo nekako dojela vso njegovo moč in ljubezen in ji bo to omogočilo, da bo sama ostala trdna, zvesta.
Vrstici 23-24 govorita o obnovljeni harmoniji v naravi, da bo dežela spet dajala svoje sadove Izraelu. Baal ni potreben! Začasna odtegnitev sadov zemlje je bilo dejanje JHVH, njegova vzgojna kazen. Jezreel je tu spet podoba rodovitnosti dežele. In to je že ime prvega sina; sedaj je to obetajoče, dobro zveneče ime, čeprav se ni spremenilo, kakor se spremenita imeni naslednjih dveh otrok, zgubita nikalnico.
Izrek o nebu in zemlji, pšenici, vinu in olju spominja na poganska zarotovanja, ki naj bi od bogov izprosila plodnost, a tu je sedaj JHVH, ki uslišuje prošnje in deli dobrote.
25: Zaveza je spet vzpostavljena: za JHVH je Izrael spet “moje ljudstvo” in za Izrael je JHVH “moj Bog”. Človekova sreča je v tem, da more Bogu reči TI in tudi sliši, da ga Bog tako nagovarja (Buber).
Oz 2,18-25 spada med teološko najpomembnejša besedila Božjega razodetja v Svetem pismu. V njem doseže Ozejev teologumenon o povezanosti z Bogom, ki je naslikana kot zakonska zveza, svoj vrhunec. Sporočilo o tem, kako presežni Bog svobodno presega sebe – kot tak se razodeva že z imenom JHVH – tu dobi razlago, ki je ni bilo mogoče slutiti: Božja zaveza z Božjim ljudstvom (in s tem s človeštvom) se izteka v večno osebno ljubezensko zvezo, polno tiste življenjske polnosti, ki jo predstavljajo besede, da bo “Bog vse v vsem (in v vseh)” iz 1 Kor 15,28.
Iz Oz 2,21sl. pada posebna svetloba na eros in zakon v Božjem ljudstvu. Luter je rekel, da je zakon (poroka) “ein weltlich Ding” (posvetna zadeva) in je zavračal zakramentalno pojmovanje zakonske zveze. Prerok pa to “zadevo” kaže kot znamenje in predokus eshatološke združitve z Bogom. V Božji “jutrnji”(darilo, ki ga mož obljubi ali dá ženi zjutraj po poročni noči) so naštete tiste osebne vrednote, ki omogočijo, da zakonska zveza med vernikoma doseže življenje, moč in lesk: pravičnost, pravica, dobrota, usmiljenje, resnica. Ozejeva teološka podoba je vplivala skoz Staro v Novo zavezo: Jer, 2; Ezk 16; Iz 54; 61,10sl.; 62,4sl.; Mr 2,19sl.; Jn 3,29; 1 Kor 11,3; Ef 5,25-32; Raz 19,7sl.; 21,2sl.; 22,17sl.
3,1-5
“Judejske” so besede “svojega kralja Davida” in “v poslednjih dneh” (v. 5).
Novost je, da sedaj govori prerok v prvi osebi. Sicer je spet prerokba v obliki znamenja in to je spet v prerokovem zakonskem življenju. Ni sicer opaziti, da bi Ozej tu upošteval/poznal besedilo Oz 1, vsekakor pa izhaja iz vsebine Oz 1.
Veliko je diskusije o odnosu med Oz 1 in Oz 3. Gre na primer za vprašanje, ali je ženska v Oz 3 ista kot v Oz 1, ali pa morda gre za drugo žensko; vrstica 3,1 ni jasna. Končno se zdi še najbolj verjetno in skladno, če mislimo, da gre za drugo fazo Ozejevega zakona, torej za isto ženo (Gomero).
V tem kratkem poglavju lahko vidimo preprosto zgradbo: ukaz, izvršitev, razlaga (znamenja, ki je v tem dejanju).
V.1: Bog zapoveduje Ozeju, naj spet “ljubi” svojo ženo, naj jo torej sprejme v zakonsko skupnost, čeprav je bila nezvesta. Nezvesta, odpadniška kakor so “Izraelovi sinovi”. Tudi “grozdni kolači” so znamenja češčenja drugih božanstev. “Spet … ljubiti” torej meri na obnovo Božje zaveze z ljudstvom.
V.2: Ozej je moral ženo “odkupiti”; pomeni, da je po v Oz 1 omenjenih treh otrocih zapustila moža in postala odvisna v prešuštvu, nekakšna lastnina. To bi lahko bilo v nekakšnem zvodniškem odnosu ali tudi, če je ponovno postala svetiščna prostitutka. Plačati jo je moral pol v srebru pol z ječmenom. Kot zakonolomko bi jo smel (moral?) mož izročiti v smrtno obsodbo (prim. 5 Mz 22,22: “Če najdejo koga, da je ležal pri omoženi ženski, naj umreta oba …”).
V.3: Vzame naj jo v svojo hišo, a to ne pomeni, da je, kakor se ne bi nič zgodilo. “Čakati” bo morala, da bo končana “ločitev od postelje”. To obdobje “zdržnosti” je mišljeno kot vzgoja in očiščevanje žene, ki se je hudo pregrešila proti možu. Sledi razlaga tega preroškega znamenjskega ravnanja.
V.4: Izrael bo kot nezvesta Gomera, ki mora v moževi hiši potrpeti brez moževih nežnosti, bo moral “veliko dni” ostati brez svoje države in brez svojega kulta (“zaščitniki” iz SSP so terafîm; prim. 1 Mz 31,30-34). Očitno ima prerok pred očmi propad Severnega kraljestva (722/21 pr. Kr.). Vendar trdi, da to ni zadnje dejanje; če so bili ljudje nezvesti, Bog ostane zvest.
V.5: JHVH je drugačen, kot so ljudje in tudi ravna drugače (prim. Oz 11,9). Njegovo kaznovanje je zdravilno, ker je tako usmiljen, da bo spet sprejel Izrael v svojo zavezo. Seveda ga bodo prej &
