Objavljamo nagovore slovenskih škofov na današnjih krizmenih mašah.
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof:
Spoštovani bratje škofje, spoštovani arhidiakoni in dekani, dragi bratje duhovniki, dragi diakoni, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi bogoslovci, dragi bratje in sestre.
Tik pred začetkom velikonočnega tridnevja, ko bomo z našim Gospodom Jezusom Kristusom doživljali dramo odrešenja, našega odrešenja in skupaj z njim stopali po poti trpljenja, smrti in vstajenja, nas Cerkev vabi, da pri krizmeni maši poglobimo in utrdimo svoje duhovništvo in naše duhovniško bratstvo, obenem pa tudi, da blagoslovimo in posvetimo sveta olja, s katerimi bomo preko celega leta posvečevali Božje ljudstvo z zakramenti krsta, birme, duhovniškega posvečenja in bolniškega maziljenja. Zato naj ta sveta maša objame tudi vse tiste duhovnike, ki se krizmene maše niso mogli udeležiti, pa tudi vse tiste, ki bodo maziljeni s svetimi olji, ki jih bomo posvetili in blagoslovili med to daritvijo
Veliki četrtek je praznik našega duhovništva. Dragi duhovniki. Zahvaljujem se vam, da dar duhovništva živite. Da to ni ostal dogodek, srečanje s Kristusom v preteklosti, ampak da živite z njim vsak dan in mu vsak dan služite. Prepričan sem, da ljudje vidijo vaše delo, vašo predanost, čeprav morda tega ne znajo vedno prav pokazati. Tudi v imenu tistih, ki so vam zaupani, se vam danes zahvaljujem.
Kaj pomeni biti duhovnik? Kaj pomeni „biti duhovnik Jezusa Kristusa“? Zaslužni papež Benedikt XVI. je na to vprašanje odgovoril z besedami iz naše druge evharistične molitve. V njej je jedro našega duhovništva povzeto z besedami iz Pete Mojzesove knjige, ki levitsko duhovništvo povzema z dvema držama: stati pred Gospodom in mu služiti. V naši drugi evharistični molitvi je sicer rečeno, da smemo biti pred teboj in ti služiti, vendar duhovnik stoji pred Gospodom in mu služi.
Glede na to, da to besedo zdaj najdemo v sveti maši neposredno po posvetilnih besedah, stati pred Gospodom, ki je tukaj navzoč, ki je pred nami, označuje evharistijo kot središče duhovnikovega življenja. Jezusova resnična navzočnost pod podobama kruha in vina, po kateri uresničuje svojo obljubo, da bo s svojimi vse dni, do konca sveta, je središče, v katerem in iz katerega duhovnik živi svoje duhovniško življenje. Pred tem Gospodom stoji in mu služi.
Kaj pravzaprav pomeni stati pred Gospodom? Kako to duhovniško držo uresničujemo?
Duhovnik je nekdo, ki bedi. Biti mora na straži pred pretečimi silami zla. Svet mora ohranjati buden za Boga. Biti mora nekdo, ki stoji: vzravnano pred tokovi časa. Vzravnano pred resnico. Vzravnan v zavzemanju za dobro. Stati pred Gospodom mora biti globoko v sebi vedno tudi prevzemanje skrbi za ljudi pred Gospodom, kakor je Gospod prevzel skrb za vse nas pred Očetom. In obenem mora biti tudi prevzemanje odgovornosti zanj, za Kristusa, za Njegovo besedo, za njegovo resnico, za njegovo ljubezen. Duhovnik mora biti pokončen, neustrašen, pripravljen sprejeti celo zasramovanje, kakor poročajo Apostolska dela: bili so »veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena« (Apd 5,41).
Vem, da je težko biti vesel, ko si v preizkušnji. Vem, da je težko stati pred Bogom za ljudstvo, ko imaš občutek, da si glas vpijočega v puščavi, ko se glas oznanila počasi izgublja med vedno manjšim občestvom in te začne od zaradi tega od znotraj najedati dvom o samem sebi, o svojem duhovništvu, o smislu vsakega prizadevanja.
Da bi lahko v resnici stali pred Gospodom in mu služili, moramo z vsakim dnem duhovništva bolj jasno spoznavati, da nismo marketinška ustanova, ki mora prepričati ljudi, kaj vse potrebujejo, da bodo srečni. Krščanstvo in znotraj njega tudi duhovništvo ni prepričevanje, ampak je ponudba Jezusa Kristusa, ponudba njegovega evangelija, ponudba smisla in prihodnosti. Čudovito je to povedala Bernardka Soubirous – štirinajstletno dekletce, ki ni znalo ne brati ne pisati, ki še ni bila pri prvi spovedi in ne pri prvem obhajilu. Ko so se začela prikazanja, sta ji ostro nasprotovali tako svetna oblast kot tudi krajevni župnik. Da bi preprečili ljudem dostop do votline, so postavili visoke ograje, z Bernardko pa se je veliko ukvarjala policija. Nekega popoldneva jo je komisar Jacomet posebno ostro zasliševal, da bi priznala, da si je videnje izmislila. Nazadnje je Bernardka rekla: »Gospod, saj moja naloga ni, da vas prepričam, moja naloga je, da vam povem.«
Dragi bratje duhovniki. Tudi nas Kristus ni poklical, da bi ljudi prepričali, naj sprejmejo njega in naj sprejmejo nas, kot njegove duhovnike. Ne. Dokler v sebi nosimo skušnjavo, da moramo biti prepričljivi, toliko časa smo vedno znova žrtve razočaranja nad ljudmi in nad seboj: nad ljudmi, ker gredo naprej, kot da niso nič slišali, nad seboj pa, ker začnemo verjeti, da ne znamo povedati na pravi način, s pravimi besedami.
Naša naloga je, da pripovedujemo, da je Jezus Odrešenik, ki je zaradi nas in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes, ki je trpel zaradi nas in zaradi naših grehov, ki je umrl in bil v grob položen in je tretji dan vstal.
Seveda pa je vsako pripovedovanje veliko več kot zgolj nizanje besed z določeno vsebino, pa naj bodo besede še tako izbrane in vsebina še tako vzvišena. Vsi smo v svojem življenju srečali ljudi, ki znajo pripovedovati. Oni sami postanejo zgodba, oni sami postanejo pripoved. Pravzaprav je poslušanje zgolj del zgodbe, ki nam jo posredujejo. Pripoved so oni sami, ne njihove besede.
To velja tudi za nas, dragi bratje. Mislim, da se vedno bolj potrjujejo besede sv. Pavla VI., da »današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje. Če pa že posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci!«
Tako se mora tudi v našem življenju uresničevati načelo Janeza Krstnika, ki pravi: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30), da bomo mogli doživeti izkustvo apostola Pavla: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).
Kako nagovarjati človeka današnjega časa, za katerega se zdi, da Boga ne potrebuje; da povsem dobro shaja brez njega. Vsaj v našem zahodnem svetu. Zaslužni papež Benedikt XVI. pravi: »Po mojem mnenju še vedno obstaja potreba po milosti in usmiljenju. Zame je »znamenje časov«, da ideja o Božjem usmiljenju postaja vedno bolj središčna in prevladujoča … Papež Frančišek je popolnoma na tej liniji. Njegova pastoralna dejavnost se izraža ravno v tem, da stalno govori o Božjem usmiljenju. Usmiljenje nas giblje k Bogu, medtem ko nas pravičnost straši pred njegovim obličjem.«
Po mnenju papeža Benedikta današnji človek pod patino samozavesti skriva globoko zavedanje svojih ran in nevrednosti pred Bogom. Čaka na usmiljenje. Zato ni naključje, da je prilika o usmiljenem Samarijanu tako privlačna za sodobnike. Ker vsi pričakujemo, da nam bo Samarijan prišel pomagat, da se bo ustavil, da se bo sklonil k nam in poskrbel za nas. Konec koncev vsi vemo, da potrebujemo Božje usmiljenje. Zato moramo duhovniki biti služabniki usmiljenega Boga. Tistega, ki prinaša blagovest ubogim, ki jetnikom oznanja prostost, ki slepim vrača vid, ki naznanja leto, ki je ljubo Gospodu.
Dragi bratje, zato smo bili maziljeni. In zato smo maziljeni tudi pri deljenju zakramentov z olji, ki jih bomo blagoslovili in posvetili. Naj se Gospod vedno najprej dotakne nas, da se bo potem po našem deljenju zakramentov dotaknil vernikov.
Vas pa, dragi bratje in sestre verniki, prosim, da tudi vi z molitvijo spremljate svoje duhovnike in se sklanjate k njim v usmiljenju. Molite tudi za nove duhovne poklice in za našo stanovitnost.
Naj se po zvestobi vseh nas vedno znova uresničuje Jezusova beseda s konca evangeljskega odlomka: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Mati Marija. Svojega Sina in našega Odrešenika si spremljala na njegovi poti razodevanja usmiljenega Boga. Hodi tudi z nami po poti našega duhovništva, da bomo tudi mi spoznali, kako velik je naš Bog v usmiljenju. Marija, Mati duhovnikov, prosi za nas. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK:
Pri krizmeni maši na veliki četrtek, ki jo obhaja škof s svojimi duhovniki v domači stolni cerkvi, se razodeva skrivnost Kristusovega duhovništva. Na ta dan duhovniki obnovimo duhovniške obljube, ki smo jih izpovedali pri posvečenju in utrdimo svojo zavezanost za služenje Božjemu ljudstvu. Pri krizmeni maši škof posveti sv. krizmo ter blagoslovi krstno in bolniško olje. Olja se bodo uporabljala pri različnih zakramentih: sveta krizma, ki označuje dar Svetega Duha, pri krstu, birmi in zakramentu svetega reda. S krstnim oljem bodo maziljeni novokrščenci, z bolniškim oljem pa bolni ter preskušani bratje in sestre.
Sveta olja so namenjena maziljenju glave, čela, prsi in rok. Tako prvo berilo, kot evangelijski zapis govorita o maziljenju z oljem kot o posvetitvi, ki z močjo Svetega Duha preoblikuje in omogoča poslanstvo pri sodelovanju za odrešenje sveta. Drugo berilo iz knjige Razodetja nam govori o Jezusu, Gospodovem maziljencu, ki je začetek in konec zgodovine. Kot Božji maziljenec nas je izbral in posvetil kot duhovniško ljudstvo. Olje impregnira in obarva, prodre v pore stvari in kožo človeškega telesa. Predmet preoblikuje in se z njim pomeša. Olje nas v tem prvem pomenu spominja, da naše življenje pripada Bogu. Z Njim smo v odnosu in z Njim smo povezani. Živimo iz Njegove moči. V tem smislu ima olje dvojni značaj: je znamenje posvetitve in znamenje izročitve poslanstva.
Danes kot duhovniški zbor z obnovitvijo duhovniških obljub ozaveščamo poslanstvo v službi evangelija. »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil« (Iz 61,1). Ob simboliki olja pomislimo, kakšno službo nam je zaupal Gospod? Božji maziljenci smo. Kako jo opravljamo?
Olje ima med drugim tudi to lastnost, da s predmetov ali kože odstrani hrapavost, jo mehča in dela voljno. Zmanjša trenje in olajšuje tek mehanskih delov. Duhovniki smo poslani, da drugim prinašamo »olje tolažbe, veselja in upanja« in da »mehčamo, kar je otrdelo ali otopelo«. Pri tem vas prosim, da duhovniško vršimo službo spoštljivo in dostojno, da besede izrekamo s premislekom in govorimo tako, da skupnost gradimo, ne rušimo. V medsebojnih pogovorih se vzdržimo nepotrebnih in škodljivih besed ter raznašanju govoric, ki škodijo nam in celotnemu občestvu Cerkve.
Dragi bratje, krizmena maša nas vabi k obnovitvi prvotne gorečnosti in zavezanosti poslanstvu. Spomnimo se našega odgovora, ko nas je na dan posvečenja škof poklical. Kot prerok Izaija (Iz 6,8), ki ga je Gospod vprašal, koga naj pošlje, smo odgovorili: »Tukaj sem, pošlji mene!«
Po klicanju imena je po škofovih rokah Gospod sam položil roke na nas. Izročili smo se njegovemu poslanstvu. Pozneje smo v okviru njegovega klica prehodili številne poti. Vprašajmo se, ali lahko z apostolom Pavlom po mnogih letih službe, zaznamovani tudi s preskušnjo in trpljenjem, lahko rečemo, da ohranjamo vero in pogum ter ne omagujemo (prim. 2 Kor 4,1).
Danes se spomnimo tudi vsebine naše privolitve in pripravljenosti za sprejem duhovniške službe. Kaj pomeni, da smo duhovniki Jezusa Kristusa, lepo opiše druga evharistična molitev s povzetimi besedami iz Mojzesove knjige (5 Mz 18,5): »astare coram te et tibi ministrare«.
Duhovniška služba ima po teh besedah dve nalogi, »stati pred Gospodom in mu služiti«. Starozavezni duhovniki se niso posvečali običajnim opravilom, potrebnim za preživljanje vsakdanjega življenja. Njihov poklic je bil, da so se v celoti posvetili Božji službi, gledali Gospoda, bili so v svetišču Zanj. Besedo »služenje« najdemo v mašnem kanonu takoj po posvetitvi darov, kar kaže, je poudaril papež Benedikt XVI. (krizmena maša 2008), na evharistijo kot središče duhovniškega življenja.
V eni izmed himen bogoslužnega branja postnega časa je ena od postnih nalog opisana z imperativom, da je potrebno na straži stati buden. To je še dodaten pomen našega poslanstva. V tradiciji sirskega meništva so bili menihi opredeljeni kot »tisti, ki stojijo«, kar pomeni, da ozaveščajo vsak trenutek, kaj se dogaja v njih in okoli njih. Duhovnik mora biti tisti, ki bdi oz. straži pred silami zla. Svet mora ohranjati buden za Boga. Biti mora tisti, ki stoji pokončno pred tokovi časa. Odločen v predanosti dobremu. Stati pred Gospodom pomeni tudi prevzemanje odgovornosti za vodenje ljudi h Gospodu. Samo v Njegovi moči je lahko neustrašen in pripravljen za Gospoda po zgledu apostolov prevzeti nase tudi zasramovanje (Apd 5,41).
Drugi vidik našega poslanstva je služenje. To, kar duhovnik počne v trenutku obhajanja evharistije, je opravljanje službe Bogu in ljudem. Čaščenje, ki ga je Kristus izkazoval Očetu, je bilo, da se je do konca izročil za ljudi. Kako naj služimo Gospodu v vsakdanjem življenju?
Služenje pomeni bližino z Gospodom, predvsem pa pomeni poslušnost Njegovi besedi. Gospodov služabnik povzema Jezusove besede z vrta na Oljski gori »Ne moja volja, ampak naj se zgodi tvoja!« (Lk 22,42). – Gospodova volja! S to besedo je Jezus odločil odločilno bitko proti grehu in smrti. Past je v tem, da želimo izpolniti svojo voljo in ne Božje. Nenehna skušnjava človeštva je v tem, da hoče popolnoma slediti samo svoji volji in verjame, da bo le tako svobodno (prim. Benedikt XVI., 20. 3. 2008).
Naša poslušnost je povezana z vero Cerkve, je mišljenje in govorjenje s Cerkvijo, služenje z njo in zanjo. To vedno vključuje tudi dejstvo, ki ga je Jezus napovedal Petru, da nas bodo vodili, kamor nočemo (prim. Jn 21,18). To zavedanje nas dela bolj svobodne.
»Postavimo se predenj in mu služimo!« On, ki je Gospod, je postal Božji služabnik, ki ga je napovedoval prerok Izaija. Želel je postati služabnik vseh. Svojo naravo služenja je pokazal v gesti umivanja nog, kjer je upodobil naravo duhovniške službe. Tako delajmo tudi mi.
Hvala vam, dragi bratje, za zvesto opravljanje duhovniške službe. Hvala vsem bratom in se sestram, ki molite za nas in sodelujete v različnih oblikah služenja. Podpirajmo drug drugega in sodelujmo! Povezanost in edinost med nami sta znamenji, da v nas živi Božji Duh in da smo Kristusova Cerkev. Prosimo danes za dar služenja in obnovimo svojo zavezo z Gospodom. Potrdimo svojo odločitev: »Tukaj sem Gospod, pošlji mene.«
Vsem želim veselo in blagoslovljeno veliko noč!
Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof:
Draga sobrata v škofovski službi, dragi duhovniki, stalni diakoni, sestre redovnice, bogoslovci dragi bratje in sestre!
Krizmena sv. maša je tisti trenutek v letu, ko se zberemo okrog Gospodovega oltarja in se polni veselja Bogu zahvaljujemo za dar duhovništva, ki smo ga prejeli. Hvaležni pa nismo samo mi, ampak se vsa Cerkev danes zahvaljuje za duhovnike, služabnike Jezusa Kristusa in Božjega usmiljenja.
Med to sveto mašo bomo blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sv. krizmo. V teh svetih oljih se zrcali celotno duhovno poslanstvo Cerkve ter moč in sijaj naše duhovniške službe.
I.
Dragi duhovniki, naj se danes najprej ustavim pri naši poklicanosti. Kaj pomeni biti duhovnik nam lepo oriše današnja Božja beseda. Berilo iz knjige preroka Izaija duhovnika predstavi kot »služabnika našega Boga« in tistega, s katerim je Bog sklenil »večno zavezo«. Prerok pravi: »Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, služabniki našega Boga vam bodo rekli«.
Duhovništvo je torej čisti in zastonjski dar. Ta dar pa ni samo za nas, ampak za ljudi, saj nas je Gospod izbral iz »njegove črede, da bi skrbeli za njegove ovce, kot očetje in pastirji«.
Berilo iz knjige Razodetja nam pove, da je osnova našega poklica »Njegova ljubezen in odpuščanje naših grehov«. On nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter nas napravil za kraljestvo in duhovnike svojemu Bogu« (prim. Raz 1,5-6). Temelj je ljubezen, na katero smo mi odgovorili, in sad tega je prijateljstvo z Jezusom. Bolj, ko je to prijateljstvo živo in resnično, bolj je to tudi vidno iz našega življenja in delovanja. Gospod nas dan za dnem vabi, da se pustimo ljubiti in pustimo odpustiti, kajti to ni pomembno samo za nas, temveč nam pomaga, da lahko požrtvovalno služimo Božjemu ljudstvu. V evangeliju nam evangelist Luka pove, da so bile, potem ko je Jezus prebral odlomek iz preroka Izaija, »oči vseh v shodnici uprte vanj« (prim Lk 4,20).
Kot duhovniki smo tudi mi povabljeni, da vsak dan »upiramo oči v Jezusa«. To delamo, ko molimo brevir, ko prebiramo in premišljujemo Božjo besedo, ko si vzamemo čas za duhovno branje, redno spoved in duhovno vodstvo.
Pomembno je, da si na koncu dneva vzamemo čas in se ozremo na iztekajoči se dan, na delo, ki smo ga opravili, na ljudi, ki smo jih srečali, in pustimo, da vse to vidimo z Gospodovimi očmi. Ta pogled nam pokaže ali iščemo sebe ali pa korak za korakom vedno bolj služimo Gospodu.
Živimo sredi sveta, ki s svojo miselnostjo in kulturo lahko tudi nas zaplete v to mrežo posvetnega, s tem da nas prepriča, da sta čas in bivanje zunaj Boga. Hitro lahko začnemo razmišljati dualistično v smislu »čas zame – za pastoralo« in »čas za Boga«. Kakor da gre za dva ločena načina bivanja. Globoko v jedru je naše duhovništvo najbolj pristen način življenja, ki je bil podarjen vsakemu človeku. Ko se Božje in človeško spleteta v eno, postane uresničen duhovnik. Iz tega izhaja tudi naše poslanstvo, ki je v tem, da vernikom pomagamo odkrivati njihovo duhovništvo, ki bo njihova življenja spremenila v obredje in bogoslužje Božjega kraljestva. Samo tako uresničeni bomo lahko preroki miru v viharjih nasilja.
Da smo dobri duhovniki, diakoni in posvečene osebe, niso dovolj namen in lepe besede. Naše življenje mora biti tako polno Kristusa, da postanemo majhen Jezus. Ko so Wurmbranda izpustili iz zapora, je na poti domov srečal majhnega dečka, in ga vprašal: »Fantek, ali veruješ v Jezusa Kristusa?« »Ne,« je rekel fant. »Pa ja veruješ, da je Jezus Bog, kajne?« Fant se je ozrl v izmučeno postavo in rekel: »No, če je Jezus res Bog, bi moral biti sposoben delati stvari, ki jih dela Bog. Bog je ustvaril drevesa in drevesa so ustvarila druga drevesa. Bog je ustvaril slone in ti sloni so naredili druge slone. Zdaj, če je Jezus Bog, bi moral biti sposoben narediti druge Jezuse – in še nikoli nisem videl drugega Jezusa. Moj oče je nasilen, moja mama nima časa zame«. Wurmbrand je vprašal: »Ali ni tvoj župnik drugi Jezus?« »Ne!« je odgovoril deček. Kako je žalostno, če ljudje v nas prepoznajo zgolj dobrega gospodarja, voditelja skupin … ne pa tudi Jezusa samega.
II.
Kje dobiti moč za to naše poslanstvo?
Na koncu škofijske sinodalne poti smo si kot eno od prioritet postavili uvajanje v pomen in lepoto obhajanja sv. maše, ki je neskončen duhovni kapital. Najprej smo mi duhovniki povabljeni k poglobitvi našega odnosa do te velike skrivnosti.
Danes se mnogi sprašujejo, kako bo s Cerkvijo jutri. Eno lahko zatrdim, in sicer, da bo Cerkev prihodnosti evharistična Cerkev, kajti tu je naš zaklad in naše srce.
Cerkev je v prvi vrsti občestvo, ki je zbrano ob evharistični mizi in duhovniki smo služabniki te mize. Duhovniki smo najbolj prepoznavni ravno po obhajanju sv. maše. Pri nas imamo tako lepo ime za duhovnika – »mašnik«. Ob pomanjkanju duhovnikov ljudje vedno bolj spoznavajo, kako je duhovnik potreben, da se ponavzočuje Kristusova daritev na križu, njegovo vstajenje od mrtvih in da darovi in prošnje vernikov »dosežejo« nebeškega Očeta.
Duhovniki smo v prvi »evharistični ljudje«, kajti obhajanje svete maše daje odločilen pečat našemu življenju.
Starejši duhovnik mi je dejal: »Moj dan je zaznamovan s sveto mašo. Tako je čas pred sv. mašo naravnan nanjo, potem pa iz nje živim.«
Za duhovnika , ki je bil na župniji pred menoj, so govorili: »Nikoli se ni sv. maša začela točno. Pred oltarjem je pred sveto mašo urejal rože, pripravljal oltar … To je trajalo kar nekaj časa. Toda, ko se je sveta maša začela, smo imeli občutek, da gre za nekaj velikega in svetega.«
Mi danes ob vsej obilici skrbi pozabimo na duhovno pripravo samega sebe in ožjih sodelavcev.
Tudi danes ljudje veliko pričakujejo od duhovnikov. Želijo si, da bi jih duhovnik duhovno vodil in povezoval, da bi jim razlagal Božjo besedo, delil zakramente in jim pomagal duhovno rasti. Takega duhovnika, ki je podoba navzočnosti zgodovinskega Kristusa, potrebuje svet, ki se spreminja.
Ko se torej zahvaljujemo Bogu za dar duhovniškega posvečenja, ohranimo v svojih srcih živo veselje in sveti ponos, da pripadamo Cerkvi, ki je skupnost misijonarskih učencev. Duhovnik, ki resnično ljubi Cerkev, ni zgolj uslužbenec, ki opravlja neko nalogo, ampak je »učenec Jezusa Kristusa« in »služabnik evangelija« (Veselje evangelija, 24).
III.
Krizmena sv. maša mi daje priložnost, da se vam dragi sobratje duhovniki zahvalim za vaše duhovniško služenje.
Moja prva misel je namenjena našim starejšim sobratom, ki jih danes ni z nami. Sporočam vam, da ste z nami in mi z vami. Prosim vas, da molimo drug za drugega.
Ko obiskujem naša občestva in se srečujem z verniki, mi vedno povedo, kaj jim pomeni navzočnost duhovnika v njihovi sredi. Mogoče to še bolj čutimo sedaj, ko so nekatera občestva ostala brez stalnega duhovnika.
Hvala vam dekani, župniki in župnijski
