zdravilna rastlina, ki jo včasih najdemo rasti kje v kotu naših slovenskih
vrtov, če smo jo tjakaj zanesli iz narave.
Opis rastline in
nabiranje
Lučniki (Verbascum)
so rod rastlin iz družine črnobinovk (Schrophulariaceae). V rod
lučnikov spada okoli 360 vrst. Izhajajo iz Evrope in Azije, največjo
raznolikost vrst pa najdemo v Sredozemlju.
V zdravilne
namene uporabljamo velecvetni lučnik ali papeževo svečo (Verbascum
thapsiforme L.), dlakavi ali navadni lučnik (Verbascum phlomoides L.)
in drobnocvetni lučnik (Verbascum thapsus L.).
Lučnik je
dvoletnica. Prvo leto zraste le pritalni belkasto dlakav listni venec. Drugo
leto rastlina požene še do 2 m visoko, ravno in dlakavo steblo. V zgornjem delu
stebla so svetlo rumeni cvetovi, ki dišijo po medu, cvetijo postopoma. V opoldanskih
urah jih vsak dan poleti, ob lepem vremenu, sproti obiramo. Že odpadlih cvetov
ne pobiramo. Npr. cvetovi velecvetnega lučnika se odpirajo od junija do
septembra, cvetovi navadnega pa od junija do avgusta. Cvetove moramo posušiti
čim hitreje, v čim krajšem času, v čim tanjši plasti, na prepihu v senci. Mokro
cvetje se namreč suši počasi in rado potemni, ki pa potem ni več tako
kakovostno. Pri sušenju pa moramo tudi paziti, da nam cvetove veter ne odnese.
Dokončno jih posušimo v malo topli pečici. Shranimo jih v steklene kozarce, ki
se dobro zapirajo, sicer počrnijo in nekoliko izgubijo zdravilno vrednost. Iz 7
kg svežega cvetja dobimo 1 kg suhega. Za prodajo lučnik gojijo v Egiptu in na
Češkem. Včasih, ko so v Sloveniji lučnik obirali za prodajo, so ga suhega
hranili nad žganim apnom.
Lučnik raste ob
poteh, na slabi nerodovitni zemlji, po suhih gričih, v zapuščenih kamnolomih,
na produ rek, po sončnih gričih.
Učinkovine in
uporaba
Vsi lučniki
vsebujejo sluzi, saponine, npr. verbaskosaponin, različne iridoide, npr.
avkubin, in čreslovine. Barvo cvetovom dajejo rumeni karotenoidi.
Lučnikov sirup
Lučnikov sirup
vsebuje izvlečke cvetov velecvetnega lučnika in korenin jegliča (Primulae
radix) v razmerju 1:1. Lučnik je izjemna zdravilna rastlina za uporabo pri
kašlju, ker ima dvojno delovanje. Zaradi visoke vsebnosti sluzi (do 3%) lučnik
blaži suh kašelj. Prekrije sluznico zgornjih dihal in jo tako zaščiti pred
draženjem. S sluzjo zaščitene poškodovane celice se tako lahko obnovijo in
usposobijo za izkašljevalno nalogo. Saponini v lučniku olajšajo izkašljevanje,
ker čisto malo vzdražijo center za bruhanje, le toliko, da čutimo blago slabost
in nas zato sili h kašljanju. Pri tem žleze v dihalih postanejo bolj aktivne,
izločajo redko sluz, ki lepljivo in gosto bronhialno sluz razredči in jo zato
lahko lažje izkašljamo oziroma lažje drsi po dihalnih poteh. Saponine vsebujeta
jeglič in lučnik. Čreslovine v lučniku pa delujejo protivirusno.
Lučnikov sirup
uporabljamo pri zasluzenosti pljuč, virozi, ki jo spremlja suh ali produktiven
(z izmečki) kašelj, astmi, nahodu, oslovskem kašlju, bronhitisu. Ne smejo pa ga
uporabljati bolniki z gastritisom ali želodčno razjedo.
Nasveti patra
Simona Ašiča o uporabi lučnika
Revma
in putika:
uporabimo v žganje namočene cvetove za vtiranje na obolelo, boleče mesto.
Hemoroidi: vneto mesto
namažemo z olivnim oljem, v katerem smo namakali cvetove.
V
ljudski medicini lučnik ureja tudi mesečni cikel, pomaga pri boleznih
vranice in jeter.
V zimskih
mesecih v času prehladov in viroz si bomo z lučnikovim sirupom olajšali
izkašljevanje in pomirili suh dražeč kašelj.
Barbara Kozan,
mag.farm.
