sin je bil na smrtni postelji. Oče in trije bratje so bili ob njem. Mater je
izgubil že ob rojstvu. Oče je sicer skrbel za otroke, le verske vzgoje ni bilo
pri hiši in ne molitve. Oče je vprašal bolnika, če česa potrebuje. »Oče,
molite!« je prosil sin. Oče se je obrnil na starejšega sina: »Moli naprej!« Sin
mu je odvrnil: »Ne znam.« Isto se je ponovilo pri drugem in tretjem sinu.
Najmlajši je ponovno prosil: »Oče, molite! Molite, da bi se mogel zveličati!«
Očetu so prišle solze v oči: »Nihče ne zna moliti!«
Kristjani
imamo za učitelja molitve Jezusa
Kristusa. Danes se v molitvi srečujemo s poveličanim Kristusom. On je pravi
Bog in pravi človek. Sveto pismo pravi, da v nebesih vedno živi, da posreduje
za nas (prim. Heb 7,25).
Učitelj
naše molitve je Kristus predvsem v svojem zemeljskem življenju. Takrat je bil
nam v vsem enak, razen v grehu. Molil je s svojim človeškim srcem, ki je prav
tako kakor naše občutilo veselje in žalost, stisko, bolečino in zapuščenost.
Uporabljal je svoje človeške ustnice in izgovarjal človeške besede kakor mi.
Ob
Jezusu so se učenci spraševali: »Kdo je ta mož? Od kod je? Kaj hoče doseči?« Ko
je noč prečul v molitvi in je poln Božje moči prišel k učencem, so v njihovih
srcih klila vprašanja: »Zakaj toliko moli? Kako da ima toliko povedati svojemu
Očetu? Zakaj se tako rad umika v samoto?«
Nihče
pred Jezusom ni molil kakor on, noben svetnik za njim ga ne bo dosegel, kaj
šele presegel. Vse molitve vseh časov dobivajo svoj vrhunec v Jezusovi molitvi.
Evangelisti niso imeli namena, da bi posebej poročali o Jezusovi molitvi, saj
so hoteli oznanjati Jezusov nauk. Pripovedovali so o njegovih čudežih, o
njegovem trpljenju, smrti in vstajenju. O Jezusovi molitvi so zapisali
posamezne drobce tako rekoč mimogrede. Še najbolj je bil na Jezusovo molitev
pozoren evangelist Luka.
Jezus
je glede molitve skupaj z Marijo in Jožefom spolnjeval judovske običaje. V Nazaretu je redno obiskoval
sinagogo. V jeruzalemskem templju je sodeloval pri bogoslužju. Po poročilih
takratnega časa so Judje molili, ko se je zdanilo, popoldne in zvečer pred
spanjem, pred jedjo in po jedi. V sinagogi in doma je Jezus molil psalme,
starozavezne pesmi, ki so imele tudi mesijanski značaj in so se torej nanašale
nanj.
p.
Anton
