Jaz
sem pogosto, posebno v začetku spreobrnjenja, imel trdo in mrzlo srce, kar me
ni sram priznati.
Iskal
sem njega, ki bi ga rada ljubila moja duša. Ni mogla še namreč ljubiti tistega,
ki ga še ni našla, ali ga je manj ljubila, kakor je želela. Zato ga je iskala,
da bi ga bolj ljubila. Saj ga sploh ne bi iskala, če ga že ne bi nekoliko
ljubila.
Ko
sem torej iskal njega, ob katerem naj bi se ogrel in odpočil moj duh, ki je
medlel in otopeval, mi ni od nikoder prišel naproti tisti, ki bi mi pomagal in
razpršil gosto meglo, ki je legla na notranje čute, da bi se vrnila pomladna
sladkost in duhovna ljubkost. Tedaj mi je duša vedno bolj medlela, trpela in
spala zaradi naveličanosti, saj je bila žalostna in blizu obupa in sama pri
sebi je godrnjala: »Kdo bo zdržal ob njegovem mrazu (Ps 147,17 ) ?!
Nenadoma
pa je, morda ob pogovoru ali pogledu kakega duhovnega in popolnega moža oziroma
tudi ob samem spominu na pokojnega ali odsotnega človeka, zavel duh, da so
začele teči vode ter so mi bile solze kruh podnevi in ponoči. (prim. Ps 42,4),
(14,6).
Mlačnost,
duhovna suhota
Če
torej čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali naveličanost, ne izgubi zaupanja
in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko pomočnika in prosi po zgledu
neveste, naj te vleče, dokler se ne boš ponovno s pomočjo milosti okrepil in
razgibal ter tekel. (21,5).
Mnogokrat
se bližamo oltarju z mlačnim in suhim srcem in pričnemo moliti. Če pa
vztrajamo, nenadoma prejmemo milost, srce se razširi in osrčje nam napolni
obilje Božje dobrotljivosti. (9,7).
