Če
primerjam molitev z dihanjem ali z bitjem srca, želim s tem nakazati to
nenehnost molitve, brez prekinitve, mnogokrat celo nezavedno.
Spomin
se mi vrača na neko davno razlago molitve, ki pravi, da je najvišja oblika
molitve slavljenje, ker Bog vse ve in razume in je v to slavljenje vključeno
vse drugo, tudi zahvale in prošnje.
Imam
možnost, da začnem z najvišjo obliko molitve, to se pravi s slavljenjem, in se
potem spuščam na nižjo stopnjo zahvaljevanja in na koncu na najnižjo, prošnje.
Lahko pa storim tudi obratno, da se vzpenjam.
Vendar
v mojem načinu molitve začenjam na višini in ostajam v slavljenju tako dolgo,
dokler se da. Potem se spuščam, tako da se slavljenje prelije v zahvaljevanje,
na kar v svojem življenju pogosto pozabim. Na koncu so prošnje za vse to, kar
mi leži na srcu. Spontano in preprosto, brez olepšavanja in ovinkarjenja,
izrazim vse svoje želje, potrebe in hrepenenja. Prosim tudi za potrebe
bližnjih.
Še
druga razlaga stopenj molitve mi pogosto stopi pred oči:
1.
stopnja: jaz govorim in Bog posluša;
2.
stopnja: Bog govori in jaz poslušam;
3.
stopnja: dialog, pogovor;
4.
stopnja: tišina, brez besed, besede niso več potrebne. To je nekakšno zrenje,
mir, sreča, ljubeča navzočnost. Gre za globok mir, ljubezen, zaupanje in
predanost.
In
še molitev srca. Obstoji v tem, da na primer kar naprej ponavljamo te ali
podobne besede: »Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!« Kako se je
naučiti? Spomnim se, kako je duhovnik katehet pri verouku razlagal svojim učencem molitev srca. Rekel
je, da je prvih stokrat težko ponoviti eno in isto kratko molitev in da potem
naprej gre lažje, srce moli samo od sebe. Teh besed se večkrat spomnim,
predvsem v trenutkih, ko se molitev upira, ali sem utrujena in podobno. Prvih
stokrat je težko, treba se je potruditi in tako premagati samega sebe in potem
naprej gre samo od sebe, srce moli …
Nekateri
pravijo, naj bi bile besede pri molitvi srca vedno iste. Tega se ne držim.
Vedno znova iščem nove oblike molitve srca, in to z namenom, da bi res molilo
srce, da ne bi bila to le molitev ustnic in volje, ampak res iz srca.
Ljubiti
in moliti … moliti in ljubiti … zaupati, odpreti se, se izročiti, dopustiti, da
On moli v meni … in vedno znova začenjati, nikoli se ne naveličati …
