»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)
Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.
Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)
Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek.
Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu našega sveta, stopa vanj tudi danes. Kakor majhen beli kruh se ugnezdi v človeštvo, da bi to postajalo vedno bolj Božje, vedno bolj belo. Tako ga je začel popravljati, ta naš razsuti svet, ne od zunaj, od znotraj, vanj je stopil. V naš kaos in obstaja v njem.
Njegov prihod v evharistiji, to Njegovo aktualno učlovečenje, ni nagrada za pridnost, ne, zdravilo za bolnika je, zato ga je treba čimvečkrat prejeti, tem bolj takrat, kadar smo najbolj ranjeni, najbolj grešni, najbolj nevredni. »Daj mu ime Jezus,« (Lk 1,31) to je »Odrešenik«, »Bog, ki rešuje«, »Bog, ki ga potrebujem«, reci »Amen« in bo kakor takrat v Nazaretu tudi danes prišel in ostal v tebi. In bosta drug drugega spreminjala.
(misel na praznik Gospodovega oznanjenja)
